Angelica Horvatic

Jeza, ženska in ljubezen

29. avgust 2018    1196 ogledov

V svojem trebuhu sem čutila močan občutek sramu. Izražanje eksplozivnih in divjih čustev je bilo zame tako nesprejemljivo, da sem imela težave s svojim lastnim izražanjem povezovanja s Kali in jo sodila, misleč, da je absurdna.

Teh čustev v sebi tako zelo nisem mogla sprejeti, da sem izbirala partnerje, prek katerih sem jih lahko manifestirala kot zunanji dejavnik. Videla sem svojo zaskrbljenost in svoj strah pred tem, da bi me drugi sodili in bili kritični do mene, če bi izgubila živce.

Projekcijo tega strahu sem videla v svoji strogi sodbi ljudi, ki imajo pomanjkanje samonadzora. Videla sem, kako sem številna leta zasramovala Kali in vse skupaj samo še poslabšala.

Vse svoje življenje sem bila osredotočena na nadzorovanje reakcij drugih ljudi, v ocenjevanje situacij, v katerih sem želela priti do želenega rezultata, v manipuliranje realnosti prek svojega razmišljanja. Nisem bila spontana. Moj um je bil zadolžen za naslednji projekt, za to, da osrečim moškega, ki ga imam rada, za to, da bi bila všečna drugim, da bi uresničila želeni cilj.

Ampak dokler je bil glavni moj notranji 'menedžer', pri tem nisem bila uspešna, ker mi je manjkalo avtentičnosti, ljudje pa so čutili razliko.

V svojih intimnih razmerjih sem bila označena za lepo, močno in sposobno.

Označena sem bila tudi za grdo, grozno in pr****o.

V moji jezi so se moški poskušali bojevati z mano.

Prav tako so me poskušali sramotiti in kaznovati zaradi moje jeze.

Nekateri so se prestrašili in se rešili v svojo jamo.

Drugi so poskušali racionalizirati mojo jezo z namenom, da bi jo 'popravili' in 'me naredili srečno'.

Poskušali so mi tudi dajati ljubezen, medtem ko so bili čustveno odmaknjeni od mene.

Kar sem najbolj potrebovala od svojega partnerja, je bila njegova sposobnost videti, slišati in čutiti mojo bolečino.

Potrebovala sem močan objem in to, da bi me držal ob sebi.

Potrebovala sem to, da bi me vprašal: “Kaj potrebuješ ta trenutek?”

Potrebovala sem partnerja, ki bi me bil sposoben v polnosti, resnično in globoko čutiti in ostati čustveno prisoten z menoj ter mojo bolečino, namesto da bi jo nadzoroval ali popravljal s svojim umom, ker bi se bal ali sramoval svojih lastnih negativnih čustev.

Kar sem se naučila iz svojih preteklih razmerij, je to, da moja bolečina ni nekaj, česar bi se morala sramovati.

To ni nekaj, kar bi morala skrivati, potlačiti, popraviti, spremeniti, nadzorovati ali se z njo ukvarjati sama.

Naučila pa sem se tudi, da noben moški noče videti, slišati ali čutiti moje jeze.

In da me nikoli noben moški ne more ljubiti na način, ki sem ga potrebovala zaradi svoje jeze.

Vsakič znova sem si dokazala, kako zelo je moja jeza destruktivna in kako služi samo temu, da konča vsako moje razmerje z moškim.

Potrebovala sem zelo veliko časa, da sem začela sprejemati svojo senco. In zdaj, ko skrbim za svoje rane iz otroštva in končno dopuščam svoji bolečini, da se sprosti, sem prvič v življenju pripravljena čakati tako dolgo, kot je treba – na moškega, ki lahko resnično in globoko ČUTI mene in mojo bolečino.

Moškega, ki me je sposoben ljubiti in objeti do potankosti, ker se sam zaveda svojih demonov in se je pripravljen soočiti z njimi.

Moškega, ki ni pripravljen le na zabavo in romanco, ampak tudi na ples najinih senc.

Pozdravi svojega notranjega otroka in zaživi svoje življenje – delavnica z Angelico Horvatic!

Delavnica notranjega otroka je namenjena vsem, ki si želijo sprejeti, objeti in spustiti čustva, kot so jeza, žalost, samokritika in obsojanje. Opustili bomo zanikanje in sovraštvo do samega sebe in se povezali s svojim notranjim otrokom. Svoje življenje boste lahko zaživeli v sedanjem trenutku in izboljšali vaše odnose z ljubljenimi osebami.

Preberi več o delavnici, ki bo 29. in 30. septembra v Ljubljani, TUKAJ. »

Deli svoje izkušnje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...