Urška Trampuš

Kaj pa ti veš kako ji je!

1. marec 2017    111 ogledov

Ugasnila je motor svojega avta, pogledala proti pokopališču in omahovala. Tam bo njegovo ime, je pomislila. Ne želim videti njegovega imena tam, kjer njega ni. Želim si samo njega nazaj, človeka iz mesa in krvi, želim ponovno slišati njegov nasmeh in traparije, ki jih je ponavadi tako pridno klatil. Ne, tokrat ni bilo tako kot si je želela. Ni ga poklicala po telefonu, da bi mu povedala, da prihaja. V glavi je ponavljala njegovo številko telefona, klicala ga je z mislimi in upala, da bo realnost tako manj boleča. A ni bila. Življenje jo je tokrat grdo udarilo po glavi, izgubila je edinega človeka, ki je verjel vanjo, edinega, ki je videl sonce v njej. Ostala je čisto sama.

Še vedno je sedela v avtu, pogledala za trenutek na sveče, ki jih je vozila s seboj že dneve in se odločila, da jih vseeno pojde prižgat. Iskala je vžigalnik, na katerega je še posebej pomislila preden je došla od doma, in ker ga ni našla se je enostavno sesula. Z rokami je potolkla po volanu in zajokala kot otrok. Zakaj, se je spraševala, zakaj se je moralo to zgoditi?

Z dvignjeno glavo je odkorakala čez cesto in se kmalu znašla pred njegovim grobom. Na križu pa njegovo ime in bum, kot da ni pozabila, rezka bolečina v srcu in žalost. Sveče je položila na grob in začela govoriti. “No, če si tukaj, mi daj prosim neki znak, da bom razumela, da si zares tukaj”. V istem trenutku močan veter, ki ji skoraj odpihne njen šal. “A to je tvoj znak? To je vse, kar zmoreš?” Mraz na njenem licu jo opozarja na njene solze, ona pa v sebi začuti, da biti tam, kjer naj bi bil on, nima nobenega pomena. Tam njega ni, on je mogoče povsod, a tam ga ni. “Zadnjič sem tukaj”, mu reče. “Tebe tukaj ni!”

Ključe svojega avta pridno pospravi v svojo torbico in se počasi odpravi proti kopalnici. Prižge luč in se pripravlja na umivanje, ko luč kot nora začne utripati in v istem trenutku zazvoni njen telefon. Hitro skoči po telefon in se javi. Na drugi strani popolna tišina, luč neha utripati in ona v sebi začuti popolni nemir. Vsaka celica v njenem telesu ponori in vse ji govori, da jo je klical on! “Pa saj nisem nora”, zakriči! “Tukaj si!” Vem, da si tukaj! Telefon ponovno zazvoni, zopet brez številke, javi se, globoko vdihne in reče: “Pogrešam te! Linija pade, vsede se na tla in sama sebi obljubi, da se bo naučila komunicirati z njim. “Me prav nič ne zanima kdo si in kje si sedaj, še bova govorila jaz in ti, veliko si imava za povedati!”

Uleže se na posteljo in utrujena od vsega kmalu zaspi. Zjutraj jo zbudi njena budilka in ko se v postelji obrne na drugo stran in se počasi prebuja, opazi, da je druga stran postelje poležana. Sama sem spala, pomisli… Le kako je to mogoče?

Po delu se odpravi v knjigarno, ker ji nekaj pravi, da jo tam nekaj čaka, odgovori in dejstva. Hodi po knjigarni in zaenkrat izgleda kot da so jo njeni občutki prevarali, ko na knjižni polici pred njenimi nogami zagleda debelo knjigo ovito v plastiko. Čisto na robu police, kot da bo vsak trenutek padla na tla, je knjiga čakala nanjo. Pobrala jo je in se zazrla v njen naslov. Potovanje duš – knjiga o posrmtnem življenju. Tole moram prebrati? Lučka v knjigarni zatripa in dobila je svoj dogovor. Ta knjiga ti bo pomagala, kupi jo!

Sredi noči se zbudi, objokana in prepotena. Preobleče se in si naredi čaj. Partner na srečo ni slišal njenega ropota, zato se odloči, da prižge televizor. Prvi prizor jo razneži in umiri. Mamica na prelepi zibelki poje svojemu dojenčku uspavanko in ko malo dete zaspi, mu nežno prišepne. “Ti si moj svet, ti si meni vse, vrnil si mi vero v življenje in me napolnil z ljubeznijo.” Pomislila je kako lepo bi bilo imeti to malo dete sedaj pri sebi. Zaželela si je otrok in družine in danes ve, da je bila to njena najboljša odločitev, ki jih je kdajkoli sprejela. Četudi je verjela, da je pred dojenčkom potrebno postoriti še milijon stvari in mu kot prvo nuditi primeren dom, je vedela, da bo z otrokom dobila novo voljo za življenje in vse tisto, kar je izgubila.

Zima se je poslavljala in prvi topli sončni žarki so greli njeno kožo na obrazu. Enega otroka je držala za roke in drugega je imela v culji pri sebi. Brcala sta žogo in se smejala, ko je veter na njen obraz prilepil deplian z ženskim telesom v športnih oblačilih in reklamo za novo vadbo v mestu. To bi lahko bila jaz, je pomislila. Licenco za vadbe imam, a že dolgo nisem tega počela. Naslednji dan otroški rojstni dan. Igra se z otroki, ko do nje stopi znanka in jo vpraša: “Ti si vaditeljica aerobike, je res?” “Seveda”, odgovori. “Za naslednjo sezono iščemo novo punco za aerobiko, prideš?” “Pridem”, odgovori, kot da bi ustrelila iz topa. “Z veseljem!”

Vedno je veljala za trmoglavko, le svojim staršem se nikoli ni znala upreti, četudi je čutila, da včasih nimajo ravno prav. In v sebi je vedno verjela vase, vedela je, da jo čaka nekaj pomembnega in da se je na Zemljo ponovno rodila iz velikega razloga. Rada je imela ljudi, a je zaradi svoje sramežljivosti in zaprtosti večkrat izpadla fina. Njene videz ji pri tem ni pomagal, obratno, bil ji je ovira. “Ni lep videz vedno prednost”, je rada rekla, “spoštovanje človeka si moraš vedno zaslužiti”. In danes razume te njene besede in njene občutke pri ljudeh. Včasih je gledala nekoga in si želela, da bi lahko izbrisala njegovo žalost in mu vrnila sonce, danes pa ve, da to lahko stori brez večjega napora.

Verjela je v življenje in v ljudi in izkazalo se je, da jo je naprej gnala prav ta njena vera. Ne, ni ji bilo lahko, četudi je mogoče tako izgledalo. Njen nasmeh je pokril solze in bolečino, njena sramežljivost lepoto njene duše, vse dokler se ni odprla kot cvet in si obljubila, da se bo noro zaljubila vase in v svoje življenje in storila vse, da bo zopet srečna in ljubljena!

In danes je srečna in ljubljena in ima samo še eno željo – da do te točke pripelje še ostale, da bodo lahko skupaj občudovali vse skrivnosti življenja in svoje strahove zamenjali za ljubezen!

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...