Zadnjič sem se pogovarjala s prijateljico in vprašala me je nekaj, ob čemer sem se za trenutek ustavila.
»Se spomniš, kako si se počutila ob partnerju, ko sta se prvič preselila v skupni dom? Sta imela težave?«
Ko sem pomislila na tisti čas, je bila moja prva misel pravzaprav zelo preprosta: ne on ne jaz ne marava drame.
Seveda to ne pomeni, da se nikoli nisva skregala. Sva se. Tudi kakšna tiha maša je bila vmes in trenutki, ko je bilo bolje, da se je vsak za nekaj časa umaknil na svojo stran in stvari predelal pri sebi.
Kljub temu pa sem vedno vedela nekaj: če mi bo zares težko, se lahko obrnem nanj. In mislim, da je tudi on vedel, da se lahko obrne name.
Tudi če sva bila jezna. Tudi če se nisva strinjala. Tudi če sva se pet minut prej skregala.
Ko sem pozneje razmišljala o najinem pogovoru, sem se začela spraševati, kaj sploh mislimo, ko za nekoga rečemo, da »dela dramo«.
Zdi se mi, da za tem velikokrat ni želja po drami sami. Morda je v ozadju samo človek, ki si obupno želi, da bi ga nekdo videl in slišal, pa tega ne zna povedati drugače.
Zato postane glasen. Napade. Krivi druge. Včasih reče tudi kaj, česar verjetno ne bi, če bi se v sebi počutil varnega.Od zunaj lahko tak človek deluje zelo samozavestno. Celo dominantno.Toda mene bolj zanima, kaj se skriva pod tem.
Morda nekaj zelo preprostega: Poglej me. Sliši me. Povej mi, da sem ti pomembna. Povej mi, da ne boš kar odšel.
Potem pa imamo na drugi strani človeka, ki naredi ravno nasprotno.
Ne kriči in ne zahteva. Ko ga nekaj prizadene, se umakne. Zapre se vase in utihne. Takšnega človeka bomo morda celo opisali kot mirnega, nekonfliktnega in prilagodljivega. Kot nekoga, ki »ne komplicira«.
Pa vendar se lahko tudi za to tišino skriva strah. Le da je izražen drugače. Ne želim biti v napoto. Saj ni tako pomembno, kaj potrebujem jaz. Verjetno zahtevam preveč. Bom že sama.
Bolj ko razmišljam o tem, bolj se mi zdi zanimivo, kako različna sta si ta dva človeka na zunaj, znotraj pa morda iščeta popolnoma isto stvar.
Oba si želita vedeti, da sta varna. Da sta pomembna.
Da lahko pokažeta tudi tiste manj lepe, manj urejene dele sebe in zaradi tega ne bosta zapuščena.
Eden se za to bori na ves glas, drugi pa se raje umakne, še preden bi lahko doživel zavrnitev.
Verjetno smo se vsi na neki točki naučili svojih načinov, kako se zaščititi. Nekdo je ugotovil, da mora biti glasen, če želi biti slišan. Nekdo drug, da je varneje biti tiho. Nekdo je postal priden in ustrežljiv, nekdo drug pa samostojen do te mere, da nikogar več ne potrebuje.
Tako lahko živimo zelo dolgo, ne da bi se sploh vprašali, zakaj. Dokler se nekaj ne začne ponavljati.
Podobni prepiri. Podobni odnosi. Podoben občutek, da nas ljudje ne slišijo, ne vidijo ali nam ne dajejo tistega, kar potrebujemo.
Takrat je zelo lahko pogledati drugega in reči: »Ti mi to delaš.«
Veliko težje pa se je vprašati:
- Kaj se v meni dogaja, ko se to zgodi?
- Zakaj napadem, še preden sploh vem, kaj je drugi želel povedati?
- Zakaj se umaknem ravno takrat, ko si najbolj želim, da bi nekdo prišel za mano?
- Zakaj ne povem, kaj potrebujem, potem pa sem prizadeta, ker drugi tega ni vedel?
- In zakaj me nekatere stvari tako močno prizadenejo, čeprav morda same po sebi sploh niso tako velike?
Mislim, da se tukaj začne tisti manj prijetni del dela na sebi.
Ker ni več samo vprašanje, kaj so nam naredili drugi. Pogledati moramo tudi, kaj smo zaradi svojih izkušenj začeli verjeti o sebi.
Morda smo nekje na poti začeli verjeti:
- Nisem dovolj.
- Nisem vredna.
- Če želim biti slišana, se moram boriti.
- Če želim biti ljubljena, moram biti pridna.
- Če povem, kaj potrebujem, bom preveč.
Najtežje pri tem je, da po določenem času teh stavkov sploh ne doživljamo več kot prepričanja. Zdijo se nam kot dejstva. Kot nekaj, kar preprosto vemo o sebi. In potem skozi ta prepričanja gledamo tudi na svoje odnose.
- Partner potrebuje nekaj časa zase in v nas se oglasi: Ni mu več do mene.
- Nekdo nam ne odgovori in pomislimo: Spet nisem pomembna.
- Nekdo se z nami ne strinja in naše telo to doživi skoraj tako, kot da smo bili zavrnjeni.
V tistem trenutku se morda sploh ne odzivamo samo na to, kar se dogaja danes. Z nami je tudi vse tisto, kar smo prinesli s seboj iz preteklosti. In tukaj se mi zdi pomembno nekaj, kar sem morala razumeti tudi sama: pogledati vase ne pomeni, da moramo opravičevati vedenje drugih. Če nekdo z nami ravna slabo, je še vedno odgovoren za svoje vedenje.
Jaz pa sem odgovorna za to, da poskušam razumeti, kaj se ob njem dogaja v meni. Ne zato, da bi iskala krivdo pri sebi, ampak zato, ker je v tem tudi določena svoboda.
- Ko prepoznam, da me je strah, mi morda ni treba napasti.
- Ko prepoznam, da sem prizadeta, mi morda ni treba izginiti.
Morda lahko enkrat preprosto rečem: »Tole me je zabolelo.«
Ali:
»Zdaj me je strah, da ti nisem pomembna, čeprav vem, da to morda sploh ni tisto, kar mi želiš povedati.«
To je veliko bolj ranljivo kot jeza. In verjetno tudi veliko težje. Ampak morda je prav to bližina.
Ne odnos, v katerem se nikoli ne skregamo in nikoli ne pritisnemo drug drugemu na kakšno bolečo točko. Tak odnos verjetno niti ne obstaja.
Bolj odnos, v katerem se počasi naučimo, da nam ni treba narediti cele nevihte, da bi bili slišani. In da nam tudi ni treba izginiti, kadar nas nekaj zaboli. Lahko ostanemo. Lahko povemo, kaj čutimo in kaj potrebujemo. In morda sčasoma ugotovimo, da tisti stari stavki, ki jih nosimo v sebi, vendarle niso resnica.
- Da »nisem dovolj« ni dejstvo.
- Da »nisem vredna« ni dejstvo.
- Da »če pokažem, kaj potrebujem, bom preveč« ni dejstvo.
Morda so to samo stvari, ki smo se jih nekoč naučili verjeti o sebi.
In če smo se jih naučili, se lahko počasi naučimo tudi nečesa drugega.
Imejmo se radi
inspiracije