Andrej Pešec

Kaj storiti, če je otrok zelo tekmovalen?

16. julij 2019    475 ogledov

Otrok je zelo tekmovalen. Super. Naj tekmuje. S kom? S seboj. Moja draga sestra Sara je od mene prav toliko mlajša (11 let), da sem se lahko v njeni vzgoji ogromno naučil. Ko smo sedli h kosilu, se je oče rad spomnil, da je treba še nekaj prinesti na mizo (iz kleti), obema z bratom (on je leto dni mlajši od mene) pa se je upiralo zapuščati krožnik, poln okusne hrane. Že od malega sem bil malo psihologa, tako sem dobro vedel, da je Sara (sestra) zelo tekmovalna, kar sem spretno izkoristil za to, da me je zamenjala na poti nekaj nadstropij niže. Kako sem to dosegel? Preprosto sem jo dregnil: »Sara, si sposobna podreti prejšnji rekord v teku v klet? Verjetno ne, kajne?« Brez razmišljanja je stekla, med potjo zaklicala še: »Kaj prinesem?«, mi pa smo mirno jedli naprej. Takšen pristop večno seveda ni deloval, je pa kar nekaj let (med 5. in 10. letom) zelo rada pomagala pri hitri dostavi hrane in pijače iz kleti. 

V obliki velike tekmovalnosti in dokazovanja se pri otrocih rada skrije še ena lastnost. Otrok, ki čuti, da od staršev ni deležen tolikšne mere ljubezni, kot je potrebuje, in da si ti zanj ne vzamejo dovolj časa, utegne razviti zelo nezdravo, skrajno tekmovalnost in dokazovanje.

Opišem lahko svoj primer: omenil sem že, da sem kot otrok živel za šport. Oboževal sem tekmovanja in boj in precej razočaran sem bil, ker sem čutil, da od očeta nisem dobil dovolj prave podpore glede teh aktivnosti. Mati me je skoraj vsakodnevno vozila sem in tja, v glasbeno šolo in na treninge, česar pa oče in dedek nista najbolj podpirala, toda zabavno mi ju je bilo slišati, kako sta se pohvalila gostom, ki so včasih vprašali zame, ko so prišli na obisk, če so po radiu slišali ta priimek: » Ja, ja … To je pa naš fant.«

Tudi zaradi zasedenosti so zelo zelo redko utegnili priti na tekme, ki smo jih sicer redno igrali tudi v neposredni bližini. Ko jim je drugič ali tretjič le uspelo priti, sem igral z noro željo, da se dokažem. Kot kamikaza. Še pred nekaj dnevi sem imel v mavcu palec močnejše roke, kar pa mi ni preprečilo nastopa, saj sem si resnično želel igrati. Na dveh tekmah sem tako pretiraval v trudu in boju, predvsem da se dokažem staršem, četudi sem komaj držal žogo, v vsakem stiku z njo pa sem imel v palcu hude bolečine.

Tudi oče je bil v mladosti odličen športnik, toda zaradi pritiskov svojega očeta, mojega dedka, svoje poti ni razvijal v tej smeri. Babica mi je v enem od nedavnih pogovorov povedala, da si je zelo želel postati policist, a mu dedek ni dovolil niti tega, sam pa se ni dovolj angažiral, da bi šel čez to. Ko sem to slišal, mi je postalo precej bolj razumljivo, zakaj od njega nisem mogel biti deležen določenih dobrobiti, saj tudi sam ni imel razumevanja od tistih, ki so vzgajali in vodili njega.

Vse, kar otroci potrebujejo, je ljubezen, zato je zelo pomembno, da si prizadevamo za to, da je imamo sami toliko, da jim jo lahko resnično obilno predajamo naprej, za to pa moramo nujno zdraviti in pozdraviti sebe in otroka v sebi, ki v marsikom izmed nas še vedno hrepeni po brezpogojni ljubezni staršev.

Vsako obsojanje neprimernega ravnanja staršev pa dolgoročno ni niti smiselno niti zaželeno, saj je treba razumeti, da nam nihče v življenje ni poslan naključno. Modrost uči, da je življenje večno in da ta epizoda ni naša edina takšna izkušnja, vse okoliščine in situacije pa so tako ali drugače posredno ali neposredno povezane z našimi postopki nekje nekoč. Spisi učijo, da si celo starše izbiramo sami.

Nekdo, ki to razume in sprejme, lahko v celoti zaživi polno in dinamično življenje v pravem pomenu besede, vsem, še posebej staršem, pa je iskreno hvaležen za vse prijetno in neprijetno, kar so mu omogočili in predali. Stavek se lahko zdi okruten in nehuman, še posebej, če vemo, v kakšnih nemogočih razmerah danes raste marsikdo, toda vedimo nekaj: to znanje ne služi, da človek kogarkoli za karkoli obsoja in krivi; to znanje služi temu, da ga opolnomoči in osvobodi.

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...