Andrej Pešec

Kako sem se rešil jjjjjecljanja

22. junij 2019    169 ogledov

Kot otrok me je eden od prijateljev klical DJ, saj sem, ko sem želel kaj povedati, komaj kaj spravil iz sebe … Še posebej, ko je bilo treba povedati kaj pred tablo, ali ko sem komuniciral z ljudmi, kjer nisem čutil zanesljive podpore, sprejemanja in razumevanja. Od malega sem iskreno hrepenel po tem, da nekje nekoč težave z govorom izginejo, saj so bile zelo nadležne, nikdar pa nisem delal aktivnih posegov v obliki kakšnih terapij ali strokovnjakov.

Le te so pred leti čudežno skoraj povsem izginile, tako nedavnih 7,8 let nimam nobenih težav s tem. Za ta dar se lahko zahvalim predvsem izjemnim, lahko rečem svetim ljudem, s katerimi sem prišel v stik. Z njihove strani sem prejel nekaj, česar nisem bil vajen: sprejeli so me točno takšnega kakršen sem in z menoj ravnali neverjetno tolerantno, ljubeznivo in potrpežljivo.

Drug odločilen faktor pri tem, da so bile težave z jecljanjem odpravljene, pa gre zahvaljujoč literaturi in praksi modrosti, s katero sem prišel v stik. Odkar proučujem svete spise in skušam živeti v skladu z njimi ter začutiti aktivno povezavo z vsem, kar obstaja, vedno znova presenečen opažam, kako umirjeno in sproščeno teče govor, ko govorim o vsebinah, ki so kakorkoli povezane z vsem, kar lahko ljudem močno pomaga živeti in z resnico. Zanimivo pri vsem tem je, da ko na predavanjih kdaj skušam začeti govoriti kaj, česar morda ni treba govoriti, hitro začutim dobro znano naravno blokado, ki mi onemogoči zares tekoče govorjenje. Človek je v marsičem zelo odvisen, a to pogosto težko sprejme.  

Nenavadno je to, da sem na praktično enako zgodbo naletel pri kar treh mojih velikih inspiracijah: Bhakti Tirtha Swami, Radhanath Swami in Aleksandr Hakimov so imeli vsi v mlajših letih resne težave z govorom. Bhakti Tirtha Swami (biografija Crni lotos) piše o tem, da je komaj govoril, ko pa je že kot otrok predaval v cerkvah, ni bilo nobenih sledu o jecljanju in težavah z govorom. Swami je postal eden največjih vodij in retorikov na področju duhovnosti in leadershipa, med drugimi je vodil in učil Mohameda Alija in Nelsona Mandelo.  

Pred časom sem mentoriral srednješolko, ki je imela hude težave z govorom. Ko je spregovorila, je govorila zelo vznemirjeno, bodisi izjemno hitro, bodisi jecljala. V enem izmed navalov neštetih vprašanj, ki mi jih je rada zastavljala enega za drugim, sem jo ustavil, in mirno vprašal: »Kaj pa si ti misliš o vsem tem, kar me sprašuješ?« Kar malo šokirana me je pogledala in se začudila, po nadaljnji spodbudi pa z neverjetno mirnim, nizkim in prijetnim glasom tekoče podala povsem smiselne odgovore na vse, kar me je prej sama spraševala. Doma ni bila vajena razmišljanja s svojo glavo, še ko pa je skušala kaj povedati, je naletela na nasprotovanje in ne sprejemanje s strani vseh - očeta alkoholika, posesivne mame, ki ima poleg vsega težave s psihičnim zdravjem ter sestre, ki je dobronamerno pretirano posegala v odločitve praktično odraslega dekleta.

Podoben primer sem imel s mlajšim moškim, ki sem ga pred časom peljal iz Ljubljane v Maribor. Že na videz je deloval precej specifičen in drugačen. Ko je prisedel v avto, mi je kmalu zaupal, da je prišel z razgovora za službo, kjer je od strahu omedlel, tako so ga prišli iskat z rešilcem. Povedal mi je tudi to, da je aktivist določene novodobne skupine, kar njegovim staršem skoraj zagotovo ni všeč. Nisem mu skušal soliti pameti, saj mu to verjetno počne že marsikdo; raje, kot to, sem ga sprejel in prijateljsko, bratsko, dobronamerno govoril z njim. Nenavadno pri tem je, da je nekje na pol poti zaspal na sovoznikovem sedežu, nekaj minut pred ciljem pa se zbudi in mi navdušeno reče: »Alo, s čim si me sčistil?« Zasmejim se in mu mirno povem, da z ničemer, saj nisem noben zdravilec, v umu pa sem dobil še eno potrditev, kakšno pomirjujočo in zdravilno moč ima ljubezen, dobronamernost in občutek varnosti ter družbe, kjer se počutiš domače in dobrodošlo.

Jecljanje je neločljivo povezano z občutkom strahu, ki nam onemogoča optimalno delovanje, strah pa je neposredno povezan z odvisnostjo od potrditve in mnenja drugih ter uspehov našega dela, prizadevanj ... Na nas je, da strah premagamo tako na filozofski ravni s pravilnim razumevanjem sebe in sveta, kot na emocionalni ravni s tem, da smo v krogu zanesljivih, spoštljivih in ljubeznivih ljudi. Še posebej v najmlajših letih. Ključno obdobje našega razvoja je namreč v prvih letih življenja in že v sami maternici, zato je tedaj še posebej pomembno, da se otrok čuti dobrodošlega, preskrbljenega in zaželenega.

Meni osebno je ta polni občutek varnosti prišel v obliki tega, da sem v številnih situacijah le dojel, da se nimam česa bati, da sem v redu takšen, kakršen sem in da sem ne glede na vse vedno podprt, sprejet in ljubljen s strani izvora - življenja, narave, vesolja, boga, ki mu različni rečejo različno, hkrati pa se zavedam, da so prepiri, nasprotniki, kritika in vse manj ugodno, kar poleg vsega prinaša ta svet, začasni del življenja.

Dejansko obstajata samo dve glavni emociji: eno je strah, druga pa je ljubezen, od vseh klasičnih in sodobnih zdravilnih teorij, metod in praks, preverjeno daleč najbolj zaupam tejle: »Ljubezen je najboljše zdravilo; če slučajno ne prime - povečajte dozo.«

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...