Ko predolgo živiš po tem, »kako je prav«, se lahko zgodi, da nekega dne ne veš več, kaj si sploh ti želiš.
Zmota: “Saj samo delam, kar je prav”
Morda se v tem prepoznaš.
Ko razmišljaš o pomembnih odločitvah, se ti v glavi hitro pojavijo glasovi:
• »Mama bi rekla, da je to neodgovorno.«
• »Pri nas v družini tega ne delamo.«
• »Kaj bodo rekli?«
• »V teh letih se tega pa ne menja.«
In namesto vprašanja:
»Kaj je res v skladu z menoj?«
se v ozadju vrtijo vprašanja:
• »Kako bo videti navzven?«
• »Da ne bom koga prizadela.«
• »Da ne bom razočarala.«
Po letih življenja za druge – otroke, partnerja, starše, službo – se lahko zgodi, da:
• zelo dobro veš, kaj pričakujejo drugi,
• ne veš pa več jasno, kaj v resnici čutiš ti.
Navzven si »razumna«.
Navznoter pa je veliko zmede.
Resnica: posvojena pričakovanja ti ne morejo povedati tvoje poti
»Posvojena pričakovanja« so tista, ki so se ti vrasla v kosti:
• »Pridna bodi.«
• »Ne kompliciraj.«
• »Ne misli preveč nase.«
• »V naših letih se že ve, kaj se spodobi.«
Ta pričakovanja so nam v nekem obdobju pomagala preživeti, pripadati, biti »v redu«.
Težava nastane, ko po 45.–50. letu duša začne glasneje šepetati:
»To pa ni več tvoja resnica.«
Resnica je:
• glas duše je tih, a jasen,
• ne izhaja iz strahu, kaj bo, ampak iz globokega občutka, kaj je prav zate v Ljubezni,
• govori v jeziku: »Tega si res želim«, »to ni več dobro zame«, »tam čutim življenje«, »tam čutim praznino«. Ko začneš ločevati:
• »To od mene pričakujejo drugi«
od
• »To pa v resnici čutim jaz«,
se začneš premikati iz zmede v jasnost – in počasi vračati svojo pot v svoje roke.
Mini vaja: To od mene pričakujejo … To pa v resnici čutim jaz …
Vzemi list ali zvezek in si vzemi 10 minut tišine.
1. korak – posvojena pričakovanja
Na vrh lista napiši:
»To od mene pričakujejo …«
In zapiši 3–5 stavkov, kot pridejo:
• »Da bom vedno na voljo, ko me potrebujejo.«
• »Da bom razumela in bila potrpežljiva.«
• »Da ne bom delala prevelikih sprememb.«
• »Da bo vse v redu in da ne bom ‘delala problemov’.«
Naj bodo to stavki, ki jih poznaš iz življenja – ne iz teorije.
2. korak – tvoja resnica
Pod to napiši:
»To pa v resnici čutim jaz …«
In odgovori na iste teme, a iz sebe:
• »V resnici čutim, da me to že dolgo izčrpava.«
• »V resnici si želim več miru, več časa zase, več spoštovanja.«
• »V resnici me je strah spremembe, a še bolj me je strah, da bom ostala v istem.«
Piši iskreno, brez olepševanja.
Ni treba, da karkoli takoj spremeniš – tu gre najprej za resnico do sebe.
3. korak – en korak v dialog z dušo
Položi dlan na srce, zapri oči in v sebi mirno reci:
»Moja duša, pokaži mi, kaj je moj naslednji ljubeč korak zase v tej situaciji.«
Ne sili odgovora. Opazuj:
• prvi občutek,
• prvo sliko,
• prvo misel, ki pride – še preden jo um začne razlagati.
Zapiši jo.
Naj bo konkreten, majhen korak, na primer:
• »Začnem govoriti mirno, a jasno, ko mi je preveč.«
• »Dovolim si en iskren ‘ne’, kjer sem vedno rekla ‘ja’.«
• »Ta teden si vzamem eno uro, ki je zares samo moja.«
To je prvi premik od pričakovanj drugih k glasu svoje duše, ker v sebi že veš, kaj si želiš.
inspiracije