Andrej Pešec

Kjer že imamo dve roki ... tretja ne bo zrasla

23. julij 2019    214 ogledov

Številni starši sprašujejo, kako vzgojiti motivirane, samostojne in odločne otroke. Vsi bi radi videli odločne in samostojne otroke, hkrati pa bi jim starši sami radi izbirali področja, kjer bodo otroki dejavni in aktivni. To ne gre. Misija nemogoče.

Koliko hrane lahko pojeste, če vam je hrana všeč? Goro. Dve. Tri. Kaj pa, če vam ni? Spomnim se slogana ene izmed reklam iz mojega otroštva: »Še natoči, gospodar.«

Prihajam iz družine, kjer se za vrlino smatra terensko fizično delo; meni pa je bilo že od malega v veliki meri jasno (kar sem staršem tudi večkrat povedal), da denarja ne bom služil na klasičen način, v obliki osemurne službe in fizičnega dela. Zaradi tega sem imel večkrat težave pri vzpostavitvi razumevanja in zdrave komunikacije s starši, saj oče nekako ni mogel razumeti, da imam drugačno naravo (bolj me zanima delo v obliki proučevanja in predaje znanja ter skrbi za ljudi), na račun česar sem imel pravzaprav od malega tako z njegove kot z dedkove strani etiketo – lenuha. Zelo pomembno je vedeti, da imamo različne psihološke profile posameznikov, ki se med seboj bistveno razlikujejo.

Otrokom v šolah rad rečem: poslušajte in spoštujte vaše starše. Ne pa jih poslušati glede nečesa. Če jasno čutite in veste, kaj želite početi v življenju, kako želite živeti … Navkljub nasvetom, sugestijam, morda pritiskom staršev in učitelje glede izbire nadaljevanja šolanja in študija ter načina življenja sprejmite lastno odločitev. Recite takole:

»Draga oče, draga mati; občudujem vajino skrb zame. Resnično sem vesel, da imam poleg sebe moja večna dobronamernika. Vem, da mi s predlogi finančno donosnejših in prestižnejših poklicev in šol želita izključno samo najboljše. Rad(a) pa bi vaju prosil(a) nekaj: zelo si želim postati (pek, gozdar, hišnik, frizerka …). Pripravljen sem trdo delati za to, kar sem si zadal(a). Pripravljen sem plačati ceno za to. Sprejemam polno odgovornost za mojo odločitev. Prosim vaju za dobre želje in za blagoslove, da sledim pot, ki čutim, da je prava zame.«

Zelo pomembno za otroka je, da išče in najde to, kar ga zares veseli. Hoditi po tuji poti je nevarno. Učenje, študij in kasneje delo na področju, ki te zares veseli, je ena najboljših preventiv proti odvisnostim in nezadovoljstvu. Vsak od nas potrebuje srečo in užitek, v službah pa preživimo skoraj tretjino življenja; če sreče nismo deležni skozi delo in izražanje, bomo to potrebo skušali zadovoljiti na nezdrave in nesmiselne načine.

Najlepše pri tem je, da je vsak tvoj korak v pravo smer s strani narave, življenja, boga, nagrajen tako, da vidiš, čutiš in veš, da se nimaš absolutno bati ničesar, razen svojih dvomov. Samo naprej.

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...