Ko se meja etičnega premakne

Ko se meja etičnega premakne

Človek lahko začne sprejemati nekaj, kar mu je bilo nekoč popolnoma nesprejemljivo. Ne zgodi se to nekega jutra, ko se zavestno odloči: »Od danes naprej je to zame etično« temveč se pogosto to zgodi veliko bolj neopazno.

Saj so drugi tudi takšni. Saj vsi to počnejo.

Kaj pa lahko jaz naredim?

Takšni so pač časi. Tako pač deluje svet.

In meja se začne premikati. Malo po malo. Kar bi nekoč prepoznali kot nesprejemljivo, sčasoma postane nekaj običajnega. Ne zato, ker bi se nujno spremenilo samo dejanje, temveč zato, ker se spremeni naš odnos do njega.

Kaj se je v resnici spremenilo?

Ali se je spremenilo etično načelo? Ali se je spremenila naša občutljivost zanj?

Morda se človek ne prilagaja samo svetu. Morda se sčasoma začne prilagajati tudi lastni vesti.

In prav tu postane stvar zanimiva. Kajti če vedno znova utišamo notranji občutek:

»To ni prav.« lahko nekoč pridemo do točke, ko tega glasu sploh več ne slišimo. In takrat se srečamo z nečim, kar sem že večkrat omenjal: ponavljanje → vzorec → normalizacija → manjši notranji odpor → sprejetje.

Kar pogosto opazujemo in čemur se pogosto izpostavljamo, lahko postane nekaj, na kar se navadimo. To velja za misli, vedenje, besede, odnose, pa tudi za stvari, ki jih kot družba vsak dan gledamo okoli sebe.

Tukaj se po svoje srečajo Hebbov zakon, Matrica, vest in etika. Ko se neka povezava dovoljkrat ponovi, postane vedno bolj avtomatska. Človeku ni več treba razmišljati, ali je nekaj normalno. Preprosto je normalno.

In morda je zato eden najbolj nevarnih stavkov:

»Saj je pač tako.«

Ne zato, ker bi bil vedno napačen. Ampak zato, ker se za njim lahko skriva nekaj veliko globljega:

»Ne želim več raziskovati ali bi moralo biti tako.«

Takrat se človek ne odpove nujno samo vprašanju. Odpove se možnosti, da bi bil odgovor drugačen. Ko postane nevidno tisto, kar nočemo videti

Obstaja pa še en korak. Včasih si človek ne zatiskа oči zato, ker ne bi videl. Zatiskа si jih zato, ker vidi. Ker ve, kaj vidi. In ker ve, da bi moral, če bi zares pogledal, nekaj storiti.

To je tista »glava v pesku«, ki je lahko precej bolj zapletena od navadne nevednosti.

Nevednost pomeni: »Tega nisem vedel.«

Zatiskanje oči pa lahko pomeni: »Vem, vendar nočem pogledati predolgo.«

Kajti če nekaj zares vidim, se pojavi vprašanje, ki je veliko bolj neprijetno: »Kaj bom zdaj naredil?«

In odgovornost je pogosto precej težja od nevednosti. Zato je morda ena od nalog etičnega človeka prav to, da se občasno ustavi in pogleda svojo lastno mejo.

Ne samo mejo sveta.  Tudi Svojo!

Vprašati se: Kaj danes sprejemam kot normalno, česar nekoč ne bi?

In še težje: Česa danes ne želim videti, ker bi moral potem nekaj storiti?

Morda se etika ne izgubi v enem velikem dejanju. Morda jo izgubljamo v majhnih vsakodnevnih premikih, ki jih skoraj ne opazimo. Enkrat popustimo in drugič se navadimo. Tretjič rečemo: »Saj ni tako hudo.« in četrtič: »Vsi to počnejo.«

In nekega dne ugotovimo, da stojimo precej dlje od svoje prvotne meje, kot smo si pripravljeni priznati.

Zato se je včasih vredno vprašati: Kje je moja meja danes?

In še pomembneje: Ali je še vedno moja?