Andrej Pešec

Krivda in sram – nihče te ne more prizadeti tako kot tvoje negativne misli

2. avgust 2020    1145 ogledov

Zakaj sem naredil to … Nikoli ne naredim dovolj … Nisem dovolj dober … Zveni znano? 

Nihče te ne more prizadeti tako kot tvoje negativne misli. 

Sami si navadno naložimo nekajkrat več kazni, kot nam jo lahko kadarkoli naloži nekdo drug. Nekateri se trpinčijo vse življenje. Občutek krivde, sram in jeza nase ter na druge nas stiskajo k tlom, dobro in nujno pa je odložiti breme, ki nam ga nikakor ni treba nositi. 

Najbolj občutljiva in ranljiva so prva leta našega življenja

Otrok sebe in svet doživlja skozi oči svojih staršev. Če že v trebuhu čuti, da ga mama zavrača in da ni zaželen, bo imel kasneje v življenju skoraj zagotovo težave s slabo samopodobo, sramom in občutkom krivde. Če starša nista najbolj vesela njegovega prihoda in če ga podzavestno, odkrito ali diskretno krivita za to, da se je sploh pojavil v njuni družini, češ: »Kaj je bilo treba tega? … Kaj bomo pa z njim? … Kdo ga bo hranil? …«, s tem otroku nalagajo breme, ki ga bo precej težko odložil. 

Marsikateri otrok čuti, da nikdar ni bil zares dovolj dober za starše

Kolegica nikdar ni spoznala očeta, saj je odšel, še preden se je rodila. Še danes ima težave z občutkom krivde in sramu, saj se podzavestno krivi za razpad družine. Povod za vse to so občutki, ki jih je bila deležna prek odnosa z mamo. Afriški rek pravi, da je veliko laže vzgajati močne otroke kot popravljati zlomljene ljudi, zato je nujno intenzivno okrepiti celico planeta, družino in spoznati, da z ignoriranjem le-tega pljuvamo v lastno skledo.

Nikdar nisem kazal posebej velikega entuziazma za delo v delavnicah in vinogradu, kar je bila strast dedka in očeta, zato smo se zelo težko ujeli in iskreno povezali, saj nista mogla razumeti in sprejeti, da nimam posebnega okusa za te reči in da me veliko bolj veselijo druga področja. Eno največjih daril drugim je, da jim dovolimo biti to, kar bi res radi bili. Staršev za to nikakor ne bi smeli kriviti, saj so šli tudi sami skoraj zagotovo skozi zelo podoben tretma pri svojih starših, sami pa se moramo zavestno truditi, da nismo to, kar o nas misli nekdo drug. Spoznati moramo, kdo in kaj zares smo, v nasprotnem primeru nam bodo drugi dajali različne nalepke, ki nam ne bodo nujno všeč, mi pa jim bomo verjeli. 

Kmalu zatem, ko sem opravil izpit za avto, sem bil udeležen v prometni nezgodi na cesti. Nisem bil spoznan za krivega, zavedam pa se, da bi lahko ravnal in reagiral bolje. Kar nekaj časa me je mučila huda krivda, ki pa mi je v bodoče pomagala, da odtlej, tj. že več kot 12 let, čeprav skoraj vsak dan povprečno prevozim po 100 kilometrov, nisem doživel česa podobnega. Izkušnja je služila kot dobra lekcija za naprej, spomnim pa se, da sem bil v pogovoru z bližnjimi še leta po tem nepotrebno opomnjen na neljubi dogodek, kar ni koristilo ne meni ne našemu odnosu. Verjamem, da nekoga, ki jasno kaže znake obžalovanja, ni treba še dodatno kaznovati, zato nikar ne delajmo tega. 

Ne kaznuj se, ker nečesa nisi vedel in znal, preden si to dojel.

Krivda nosi svojo pedagoško težo, življenje, vesolje, bog pa sami skrbijo za to, da se vsak od nas uči in zori z naravnim tempom. Vse postane lažje, če se zavedaš, da nihče od nas ni nezmotljiv. Vsi delamo napake, ki to niso, če postanejo lekcija. Podobne izkušnje nam pomagajo, da postanemo še bolj dosledni, natančni in pozorni v odnosu do drugih, do življenja in do sebe. V izognitev novim 'napakam' (ki v primeru, da smo iz njih nekaj naučili, postanejo lekcije) v prihodnje vsekakor raziščimo in se dobro pripravimo na vse, s čimer utegnemo imeti v življenju opravka, ter spoznajmo svoje celotno polje delovanja; dobra priprava je ključ do dobre izvedbe. 

Naša edina prava potreba je, da smo deležni ljubeznive izmenjave z okolico. Pogosto menimo, da bomo tega deležni, ko in če bomo delovali popolno, kar pa seveda ne drži.

Dolgo sem se krivil tudi za to, da pred leti v odnosu z dekletom nisem znal bolje ravnati. Iskreno povedano me to občasno spremlja še danes. Občutek krivde nas spremlja tudi zato, da nas nekaj od znotraj spomni, da v prihodnje delujemo še bolje. Razumem pa, da je za vse potreben čas. Tako kot si vzamemo čas, da prebolimo prehlad, si je nujno treba vzeti čas tudi za to, da prebolimo močne čustvene dogodke. Vse to je precej lažje v družbi iskrenih, dobronamernih in velikih ljudi ter ob poskusih razumeti in aktivno živeti v skladu z modrostjo Imama Shafiija, ki pravi, da se »... moje srce pomiri, vedoč, da mi tisto, kar me je zgrešilo, ni bilo nikdar namenjeno, tisto, kar pa mi je namenjeno, me ne more zgrešiti«. 

»Če bi rad, da bodo drugi odpuščali tebi, tudi sam odpuščaj drugim. Najprej pa odpusti sebi.«

Ena od naših največjih nalog in blagoslovov pa je končno spoznati, kako šibki smo sami od sebe in hkrati kako močni in mogočni, če se intimno povežemo s svojim Izvorom, s čistim večnim virom ljubezni in navdiha, ki nam je na voljo vedno in povsod.

Nekdo, ki krivi druge, ima pred seboj še dolgo pot. Nekdo, ki okrivi sebe, je že na pol poti. Nekdo, ki ne krivi nikogar, pa je že prispel. – kitajski pregovor

Deli svoje mnenje! 2
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Irena
  komentiral 1 mesec nazaj
Čudovito,poučno,opozarjujoče...Hvala.
Vera repse
  komentiral 1 mesec nazaj
Hvala
Nalagam...