Andreja Pancar

Lekcija Tetrisa ali »Ko se poskušaš vklopiti, ti izgineš«

8. avgust 2018    101 ogledov

Se še spominjate ene izmed prvih računalniških igric, tetris? Tisti malo »zrelejši in modrejši« se jo zagotovo spomnimo, malce mlajše generacije pa poznajo sodobnejše različice te igrice.

Vsi smo vsaj kdaj v življenju opazovali padanje likov različnih oblik po ekranu in jih skušali spraviti v prostor tako, da smo zapolnili vse luknje, zapolnili praznino. Če nam je to uspelo, so posamezni liki izginili, za nagrado je nato izginila celotna vrstica.

Najbrž pa so se le redki med nami ob igranju te igrice zavedali, da lahko igrica nosi tudi globje sporočilo.

V življenju se že od dokaj ranega otroštva poskušamo vklopiti. Vklopiti v družino, družinski ritem, pravila …, vklopiti v družbo vrstnikov, v vrtcu, v šoli, vklopiti v dinamiko skupine ipd. Se še spomnite, kako zelo nam je bilo pomembno, da bi imeli enako obleko kot vrstnica, ki smo jo občudovali, enako igračo kot drugi, kako pomembno je bilo, da »smo pridni«, da pridobimo mamino odobravanje, pohvalo ipd. Vseskozi smo se poskušali vklopiti. Ta vzorec se globoko zakorenini v našo podzavest in bolj ali manj dosledno mu sledimo kar dobršen del življenja, včasih celo skozi vse življenje. V najstniškem obdobju je sicer zelo pomembno, da se »odklopimo« od staršev in drugih avtoritet, a hkrati ni nič manj pomembno, da smo del družbe, ki jo doživljamo kot svojo. Kasneje zopet iščemo svojo sredino v delovnem okolju, trudimo se plavati s tokom, da le ne bomo izstopali, da le ne bomo naleteli na neodobravanje delodajalca, izločitev s strani sodelavcev ipd. Nadaljujemo svojo »pridnost«, da zadovoljimo (tako vsaj mislimo) okolico in vse, ki pridejo v stik z nami. Tudi zasebno se moramo vklopiti, živeti moramo tako kot se nam zdi, da okolje od nas pričakuje, na eni strani sosedje, partner, otroci … Živeti moramo »normalno« življenje, tako kot živijo »vsi«.

V tej tekmi vklopiti se, ki jo tekmujemo od rane mladosti, pa že zelo zgodaj zgubimo stik s seboj. Postanemo del družbe, okolja, prevzamemo njene vrednote in jih povsem posvojimo za svoje. Pa so res? Skušamo ugajati, se vklopiti, drugim in sebi dokazati, da smo dovolj »pridni« in s tem dovolj dobri, da nas ne izločijo.

Nekje sem prebrala zgoraj navedeno lekcijo tetrisa (žal nisem zasledila avtorja). Ob vsej tej silni potrebi in želji vklopiti se, pozabimo, kdo smo mi v resnici. Pozabimo, kakšne so naše vrednote, kakšne so naše želje, kakšne so naše potrebe, kaj je vir naše sreče, zadovoljstva, radosti! Živimo, kot radi rečemo, na avtopilotu, brez zavedanja o nas samih, kdo smo, kaj nam govori naša duša in kje nas zavaja naš um! Da bi se le vklopili.

Da bi se vklopili potrebujemo dobro izobrazbo, dobro službo, dobro plačo, dobrega partnerja, lepo hišo (lastno seveda), dober avto, enega ali dva otroka, prijazne sosede, vsaj ene počitnice na leto … Prepričani smo, da so to naše želje, potrebe, cilji … Pa so res? Bi naše želje bile enake, če bi živeli v drugem okolju? Če bi odraščali v drugačni družini? Smo zares prepričani, da so te ideje naše, da niso vsiljene in vgrajene v naš podzavestni um s pomočjo razmišljanj in vzorcev drugih, s pomočjo medijev, ki nam narekujejo, kako si želimo živeti?

V tem tempu, ki ga živimo, ko se pravzaprav ne znamo več ustaviti in prisluhniti sebi, tišini v nas, se največkrat niti ne zavedamo, kaj so sploh naše misli in kaj so misli vsiljene od drugih. Eden izmed »dokazov« za to je npr. pogled na partnersko zvezo. Partnerska zveza je zveza ljubezni DVEH, največkrat oseb nasprotnega spola. Vse, kar od te definicije odstopa, je nedopustno, neprimerno, obsojanja vredno. Takšno je NAŠE prepričanje! Pa bi bilo »naše« prepričanje še vedno enako, če bi se rodili v okolju drugih kultur, kjer je naravno, da ima mož več žena? Je torej ta definicija partnerske zveze res naša, ali je samo vgrajena v naše miselne vzorce in smo jih z veseljem sprejeli, da bi se le vklopili?

Na vsakem koraku v življenju torej razmislimo, ali je to življenje res naše, ali so misli, ki jih v tem trenutku vrtimo po glavi, res naše? Ali obstajamo ali pa smo v resnici izginili, v želji, da bi se vklopili?

Komentarji (0)

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji

Nalagam...