Petra Cvek

Mali princi in male princeske

piše: Petra Cvek
26. julij 2016    581 ogledov

K današnjemu zapisu me je spodbudil ogled animiranega filma Mali princ, ki me je opomnil na to, kako resni pogosto postanemo, ko odrastemo. In kako nas prav ta resnost oropa magičnosti, ki bi lahko bila del našega življenja.

Opomnil me je, da pozabimo na čarobnost, ki je vse okrog nas, na čarobnost, ki smo jo kot mali princ in mala princeska opazili v vsem in v vsakomer. Pozabimo na svetlobo, ki je v nas. Pozabimo, kaj pomeni imeti iskrice v očeh. Ne opazimo več lepot, ki nas obdajajo. Pozabimo na majhne radosti. Pozabimo živeti. In kar je najhuje, pozabimo, kako neverjetna bitja smo v svojem bistvu.

Pozabimo, da bistvo življenja ni v stalni zaskrbljenosti, temveč v tem, da ga uživamo. Pozabimo, da življenje ni mišljeno kot resna izkušnja, temveč kot dogodivščina. Pozabimo na to, kaj pomeni biti igriv in norčav, kako se brezskrbno smejati. Pozabimo, da so vzponi in padci del življenja in da imamo moč, da po vsakem padcu vedno znova vstanemo. Pozabimo, kaj pomeni vztrajati, kaj pomeni resnično si želeti nekaj in se iskreno veseliti, ko se želja izpolni. Pozabimo upati in zaupati, da bo vse tako, kot mora biti. Pozabimo sanjati in verjeti, da čudeži obstajajo, zato zanje niti ne prosimo več.

Pozabimo, da nam vsak dan prinaša priložnost za nekaj novega in nekaj neznanega. Pozabimo, da ne vemo vsega, kar se bo zgodilo, saj postanemo ujetniki družbenih norm, svojih preteklih izkušenj, omejujočih prepričanj in nenehnih skrbi za prihodnost. Zato verjamemo, da že vnaprej vemo vse odgovore in pozabimo pomen reka »Poskusiti ni greh«. In ob tem pozabimo, kaj pomeni biti tukaj in zdaj, kaj pomeni užiti sedanji trenutek in ne ostati v preteklosti ali hiteti v prihodnost. Pozabimo, kako nesmiselno je iskanje rešitev za prihodnje težave, ki se sploh še niso zgodile. Pozabimo, kako se prepustiti toku življenja in samo biti. Želimo poznati vse odgovore, a pozabljamo, da nam jih ni treba vedeti.

Pozabimo, kaj pomeni sebe postaviti na prvo mesto. Pozabimo, kako poskrbeti zase in za svoje potrebe. Ne, to ni egoistično dejanje. To je dejanje nekoga, ki se zaveda, da lahko daje le to, kar ima v sebi. Otroci so tako iskreni, čistost je del njihove biti, zato lahko iskrenost tudi dajejo. Iskrenost, ki včasih tudi boli. Zato se naučimo stvari 'zavijati v celofan'. Ne le v odnosu do drugih, temveč tudi do sebe. Naučimo se igrati, naučimo se živeti tako, da bodo drugi zadovoljni z nami, da bomo izpolnili njihova pričakovanja in zadovoljili njihove potrebe. In pri tem pozabimo nase. Pozabimo, kaj pomeni izraziti svoje želje. Nekaj, kar smo kot mali princ in mala princeska znali. Pozabimo na iskrenost do sebe. In da je namen življenja tudi v tem, da najdemo srečo zase, in ne le v tem, da trpimo ob tem, ko naredimo vse, kar je v naši moči, da bi jo našli drugi. Pozabimo tudi, kako srečo najti v majhnih stvareh. V stvareh, ki so nam kot odraslim samoumevne, otrokom pa magične.

Zato, mali princ in mala princeska, danes bodimo kot otrok. Dovolimo si biti igrivi in norčavi. Dovolimo si biti tukaj in zdaj. Dovolimo si pozabiti na pretekle izkušnje, na notranjega saboterja, na skrbi. Dovolimo si poskusiti in vztrajati. Dovolimo si sanjati. Dovolimo si resnično živeti. Pa čeprav le za en dan.

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...