Urška Henigman

Mentorstvo mojega drevesa

13. januar 2021    6 ogledov

V gozdu, ne daleč od mojega doma, imam drevo, ki mu sama pri sebi rečem »moje drevo«. S tem drevesom sem namreč začutila posebno alkimijo takoj, ko sem ga prvič objela. Saj ne, da mi druga drevesa niso ljuba, ampak to drevo je zame med drevesi isto posebno, kot so mi med ljudmi posebni tisti, s katerimi začutim močno dušno povezavo.

To drevo me je povabilo k sebi, ko sama sploh še nisem vedela, da obstaja. Enkrat pred meseci, ko sem hodila po svoji standardni gozdni poti, me je notranji glas na enem križišču usmeril naj zavijem v drugo smer, kot običajno. Čeprav sem vedela, da bom v smeri, kamor me pelje, prišla na asfaltno cesto, česar sicer ne maram, sem sledila notranjemu vodstvu in hodila kot sem bila vodena. Tik pred asfaltno cesto, me je usmerilo na en stranski odcep in znašla sem se na mini jasici, v krogu nekaj dreves.

Ko sem videla »moje drevo«, me je pritegnilo kot magnet in ko sem ga objela, se je znotraj mene vse odprlo. Začutila sem močno povezanost z virom Zemlje in virom vesolja, moje srce se je razširilo in znotraj mene so se kot v kratkem filmu zložili odgovori, ki sem jih takrat iskala. Bilo je kot bi dobila dostop do žive knjižnice. »No, zdaj vem, zakaj sem morala iti tod mimo«, sem pomislila takrat.

Ampak takrat se je zgodba s tem drevesom v resnici šele začela. Od takrat dalje se mi je že večkrat zgodilo, da sem sredi nekega dela, ko sem recimo kaj pisala, v srcu slišala jasen klic, naj pridem k njemu, ker ima nekaj zame. Klic je bil vedno tako močan, da sem vse pustila iz rok, skočila v treking čevlje in šibala na hrib. Tako sem od mojega gozdnega mentorja dobila že veliko uvidov, učenj in zdravljenj.

Tudi danes me je spet poklicalo. Danes mi je pomagalo razrešiti moje sanje. Sanjala sem namreč zelo žive sanje, da se okoli hiške, v kateri sem živela, potika neka čudna energija. Bila je noč, zavijal je piskajoč veter in okoli vseh vogalov sem čutila zloveščo prisotnost. Ko sem hotela zakleniti vrata, da ta energija ne bi mogla priti notri, jih nisem mogla. Tudi, če sem jih zaklenila, so se ta vseeno lahko odprla. Zato sem se nehala truditi in sem v nelagodju čakala, kaj se bo zgodilo. Potem sem se zbudila.

Zjutraj sem se teh sanj spomnila. In ker so sanje zame isto pomembna realnost, kot je ta, ki jo živim v budnem stanju, sem jih hotela razrešiti. Svoje sanje zavestno spremljam že vrsto let in zato sem vedela, da zlovešča energija, ki sem jo sanjala, kaže na nekaj, česar se očitno še bojim in se zato hočem zakleniti.

»Ne!«, sem pomislila sama pri sebi, »pod nobenim pogojem nočem več živeti v strahu glede česarkoli!«

Tako sem se zjutraj, še pred jutranjo kavo, v mislih in energiji vrnila nazaj v sanje, v njih odprla vrata svoje hiške in rekla: »Pokaži se, karkoli ali kdorkoli že si!«. Ko sem to naredila, je takoj odreagiralo moje telo in začela sem čutiti, kako se v meni nabira neka stara energijska gmota. Nisem znala razločiti, kaj točno je, zato sem jo pustila, da se zbira, ker sem vedela, da se bo prej ali slej raztopila. To se ni dogajalo prvič in zagotovo tudi ne zadnjič.

Čez nekaj ur, ko sem na sanje že pozabila, me je spet poklicalo drevo. Seveda sem se odzvala. Zdaj ga vedno, ko pridem, najprej objamem in tudi danes ni bilo nič drugače. A ko sem se danes drevesa dotaknila s srcem, me je takoj vrglo nazaj v sanje. Tokrat sem v njih odprla vrata, stopila ven in mirno stala v zlovešči energiji, iz mojega telesa pa je drevo hkrati vase srkalo tisto temno staro gmoto energije, ki se je zjutraj nabrala v meni. Dojela sem, da dobivam zdravljenje in spet sem se, kot že tolikokrat zadnje tedne, kar zjokala od hvaležnosti. Ko je gmota v meni izginila, se je spremenila tudi notranja slika sanj. V njih se je naredil dan, v zraku je bilo veselje, zacvetele so rože, stene hiške so se podrle in naenkrat je moj dom postalo vse, kar je bilo tam. Hiške nisem več potrebovala.

Takrat mi je drevo ljubeče zašepetalo: »Vidiš, kako se lahko ista slika spremeni, če vanjo stopiš z ljubeznijo, namesto v strahu! Zapomni si ta občutek, ker velja za čisto vse situacije, brez izjeme.«

Vem, da to, kar sem danes doživela z drevesom, presega razreševanje današnjih sanj. Vem, da je učenje širše. Da je čas, da tja, kamor sem se doslej zaklepala zaradi strahu, zdaj vstopim z ljubeznijo. Čas je, da isto izkušnjo doživim popolnoma drugače.

 

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...