Barbika JCerar

Naj bo moj strah zgodba za nekoga, kot si ti

25. november 2021    23 ogledov

Znotraj sebe sem vedno čutila to globoko hrepenenje po globini. Po tistem jedru, po duši, ki prebiva v vsakemu izmed nas. Že od nekdaj sem si želela dotakniti src. A vedno znova sem zunaj sebe naletela na razočaranje. Na površinskost. Vedno znova sem se zaletavala v zidove in obrambe okoli src, jeder drugih.

Dokler nisem spoznala, da lahko globino od zunaj pričakujem samo takrat, ko se bom odprla globini znotraj sebe.

Moje hrepenenje po globini nikoli ni bilo vezano na zunanji, snovni svet. Ves čas sem hrepenela po svoji duši, po svojem srcu, po svoji globini. Želela sem nazaj sebe. Zato sem se podala na pot, k iskanju sebe.

Minevata dve leti odkar sem zadela dno. 24 mesecev odkar sem odprla oči in se zagledala v svet okoli sebe, najpomembneje pa, da sem se zazrla vase. Ves obup, pomanjkanje, nemoč, otopelost, izgubljanje sebe, ki so se manifestirali okoli mene, so bili samo odraz vseh teh čustev znotraj mene.

Svet, izkušnje, življenje so me preizkušale že od mladih nog. Bila sem prežeta z bolečino, trpljenjem. Morala sem se zaščiti, poskrbeti za preživetje. In moje telo me je ubogalo. Moje telo me je zaščitilo. Naučila sem se biti otopela. Apatična. Naučila sem se oditi iz telesa, izginit daleč stran od resničnosti, ki je bila preveč boleča. Pogoltnila in globoko zakopala sem ves svoj strah, vso svojo bolečino. Prepričala sem se, da ne obstajam. Da nisem vredna obstajati, da ni v meni ničesar, da sem jaz nič, da svetu nimam česa ponuditi.

Preprosto sem izginila.

Preboj

Tako sem živela. V tej pozabi. V tej izgubi. V nenehnem pomanjkanju globine. Bila sem žrtev lastne usode. Bila sem prepričana, da pač tako je. Da ne morem narediti ničesar, da nimam možnosti začeti znova. Bila sem žrtev situacij, življenja. Bila sem žrtev zunanjega sveta.

A počasi in vztrajno je v mojo notranjost začela pronicati ideja, dejstvo, zgodba. Pričanja ljudi, ki so se pobrali iz prepada. Zgodbe o ponovnem vstajenju iz depresije, otopelosti. Misel, da bi sebe lahko ljubila, je postaja vedno glasnejša. Glas v meni me je začel prepričevati, da pa življenje le ni tako črno, izgubljeno, kot sem se prepričala, da je.

Želja po globini me je vlekla vase, v moje globine. Otopelost je počasi a vztrajno začela slabeti. Kremplji depresije so me počasi začeli izpuščati in nekje daleč v sebi sem se odločila, da si lahko znova dovolim čutiti.

Pandorina skrinja

Verjetno smo že vsi slušali za zgodbo o Pandori, ki ji je Zevs podaril skrinjico, a ji ukazal, da skrinjice pod nobenim pogojem ne sme odpreti. A Pandora se sčasoma ni mogla več upreti radovednosti in je skrinjico odprla ter iz nje izpustila vse bolezni, demone, zlo tega sveta, hkrati pa, ko je vsa negativa ušla iz skrinjice, je na plan pokukalo tudi upanje, svetloba, s sposobnostjo, da vso to zlo pretvori v ljubezen.

Mit o Pandorini skrinji me vedno znova spremlja. Vedno globje kot grem, bolj kot si želim videti, občutiti, ljubiti vse izgubljene dele sebe, bolj intenzivno se name prvo vsuje vsa beda in bolečina tega dela mene. Dovoliti si čutiti je podobno odpiranju Pandorine skrinjice. Vsakič znova me preplavijo vsa neprijetna čustva, izkušnje in situacije. Uide vsa nesnaga notranjega boja. Upre se ves moj sistem, zbudi se moja ranjena deklica in se panično trudi ustaviti tok bolečine, ki preveva moje telo. 

Boj s strahom

Prvo soočanje z notranjimi demoni je v meni zbudilo toliko močnih in nasprotujočih si občutkov.  

Bilo me je neznansko strah. Strah je prežemal vse moje pore, vse moje celice. Strah me je držal v krču. Predstava, da se moram odpreti svoji bolečini, je bila nekaj najhujšega, nekaj nezaslišanega. Kako si lahko dovolim občutiti kaj takega? A si res privoščim bolečino? 

Odgovor je prišel kmalu za tem. Odgovor je NE. Ne privoščim si bolečine, a bolečina že obstaja, bolečina je že dolgo del mene, je v meni. Bolečina je in bo ostala, dokler je ne pogledam. Bolečina je in bo ostala, tudi če se obračam stran, jo odrivam stran od sebe. Bolečina bo morda utihnila za eno uro, dan, teden, mesec. A na koncu se bo vedno vrnila v vsej svoji spektakularni moči.

Postavila sem si vprašanje - a si res želim, da mi ta bolečina vlada? A res želim, da mi ta majhen, pozabljen del mene kroji življenje? Ker, bodi realni, to je resnica. Majhni, boleči, pozabljeni, zatrti, daleč skriti in potlačeni deli nas, nam snujejo vsakdan. 

In NE. Tega več nisem mogla dovoliti. 

Globoko v sebi sem vedela, da moram naprej. Nisem se mogla več ustaviti. Bolj kot sem se upirala strahu, večji, močnejši, fizično bolj utrujajoči so bili ti upori. Ko sem se upirala svojemu strahu, sem znotraj sebe ustvarjala vedno večji razkol. Zato sem ubrala drugo pot.

Strah obstaja, tega ne morem zanikati. Lahko pa sem se naučila sprejeti ves strah, ki sem ga občutila, in ga zavestno pozdraviti, mu dati prostor, da preprosto je. Sprejela sem ga kot del sebe. Dala sem mu pozornost v smislu: »Ja, obstajaš. Ne, ne boš me več ustavil.«

In sem se podala v spomine, v bolečine. S strahom, s pogumom, z odločnostjo. S sprejemanjem odgovornosti zase.

Prišle so solze. Solze, za katere sem bila celo življenje prepričana, da so odraz šibkosti. Izjokala sem dolgo pozabljene solze, ki so se zasušile. Izjokala sem solze, ki sem jih celo življenje ustavljala. Solze so se usule kot razbit jez in reka bolečine, reka strupa, ki sem ga zadrževala v sebi, se je končno lahko izlila in odšla svojo pot. Nisem je več zadrževala v sebi. Ni bila več moja. 

Moje solze so postale izraz poguma in notranje moči. 

Koliko si pogumna, da si dovoliš izraziti sebe v vsej svoji bolečini? 
Koliko si močna, da si lahko priča svojemu preboju? 
Koliko je v tebi ljubezni zate, da se odločiš za pot skozi trnje, da prideš do zvezd? 

 

 

Kdaj bo trpljenja končno dovolj, da se bo v tebi rodila divja in svobodna ženska? 

Začetek

To je šele začetek moje zgodbe. A je tisti najbolj boleč, tista velika preizkušnja, ki vedno vpraša, ali zaupaš dovolj, ali si dovolj pogumna, ali globoko v sebi verjameš, da te na koncu čaka - LJUBEZEN, SVOBODA, ŽIVLJENJE.

Nikoli nisem mislila, da bo moj strah, moja pot, zgodba za nekoga, kot si ti. 

Hvala, ker si del nje. 

Objem, 
Barbika 

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...