Alenka  Dijak

Notranji kritik – res moramo biti in ostati ujetniki tega notranjega glasu?

piše: Alenka Dijak
13. maj 2018    436 ogledov

Ste ga že slišali? Prav gotovo. Nekaterim se oglasi večkrat, drugim malo manj, tretjim pa vodi cele samogovore. In namesto da stopimo korak naprej in se pokažemo svetu v vsej svoji edinstvenosti, se umaknemo. Brez poguma in energije, ker nam je to preprečil notranji kritik.

Pa res moramo biti in ostati ujetniki tega notranjega glasu? Ali sploh imamo možnost pokazati svetu svoje kvalitete, svojo edinstvenost, pa čeprav ni idealna in do pikice popolna? Vsi smo del barvitega sveta, kjer vsaka barva odseva svojo edinstvenost. In to je čudovito, kajne?

Pa se lotimo notranjega kritika:

Prvi korak je, da ujamete ta glas. Opazimo, da kritik živi v svetu absoluta, z zelo malo prostora in brez barvitosti – v odtenkih sivine. Njegove najljubše besede so: »Nikoli«, »Vedno«. Krivda je njegov operacijski sistem. »Vse, česar se lotiš, ne dokončaš.«, »Vedno vse pokvariš.«, »Nisi dovolj dober.«, »Kako pa boš pomagal drugim, če še sam sebi ne znaš?« … Namesto ustvarjanja širokega in odprtega  prostora svobode za dojemanja našega sveta nam notranji kritik narekuje povsem drugačno pot spoznavanja; sprašujemo se o svoji vrednosti in se rušimo navznoter.

Z nekatere je notranji kritik glas iz preteklosti – mati, teta, otrok, šef, učitelj. Pri številnih je notranji kritik 'družinska dediščina'.

Paradoksalno je, da nas lahko taki notranji glasovi celo utišajo, saj nas povezujejo z lastno preteklostjo in pomembnimi ljudmi v življenju. Sodbe ljudi, ki smo jih ljubili  ali občudovali, so del naše zgodbe, in če jih ne odkrijemo, ko se pojavijo, lahko postanejo del našega dojemanja sveta okoli sebe. Postanejo naše sodbe drugih in seveda tudi nas samih.

Čuječnost nam pomaga, da zagledamo svojo 'navezanost' na notranjega kritika (samokriticizem, samokritika). Notranji kritik lahko postane nekakšen sogovornik, ki nas vodi v izolacijo. Dokler se bomo ostro ocenjevali, bomo težko napredovali. Nihče ni popoln, pa vendar napreduje kljub številnim pomanjkljivostim.

Vendar ko usmerimo pozornost, opazimo, kako hitro se oglasi notranji kritik, čeprav stvari potekajo zelo dobro. Čeprav nas po opravljenem delu drugi pohvalijo (prijatelji, nadrejeni …), bo notranji kritik vseeno zašepetal svojo melodijo: ko bi drugi le vedeli, kako slabi in nesposobni smo. Ko pretečete maraton, praznujete, ko prestopite ciljno črto, ali se krivite, ker ste to storili kot eden od zadnjih tekačev? Primerjanje je eno od najmočnejših orožij notranjega kritika. Vam je to znano?

Na srečo pa si tudi sami lahko izberemo močno orožje. Je močnejše od primerjanja. To je pozornost. Je pozornost, ki ne obsoja in ne gleda skozi očala kritike. Samo opazuje.

Če se ujamete, ko razmišljate in premlevate stvari, ki jih obžalujete, ter napake, ki ste jih storili, preprosto preusmerite pozornost na nekaj dobrega v sebi. Tisto, na kar ste ponosni, kar vas veseli, s čimer ste zadovoljni. Nikar ne zavračajte svojih napak. Veste, da so, a jih ne analizirate. Bolj ko se zapletamo vanje, bolj zapleteno postane. Je tako? Rezultat pa je znan – nizka samopodoba in samospoštovanje, zapiranje v lastni svet in podobno. Bolečina samo raste.

Namesto tega preusmerite pozornost na eno dobro stvar v sebi. Prepoznajte jo in o njej razmišljajte, tako se začne graditi most do prijaznosti do sebe. To vlije pogum, samospoštovanje, iskrenost do sebe. Odpre iskren vpogled na vse prepreke ter daje energijo in pogum, da se premaknete naprej.

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...