Mateja Sekavčnik

Odnosi s starši - Na pomoč! Starši me ne štekajo.

3. maj 2018    60 ogledov

Ljudje smo socialna bitja in želimo si nekakšne pripadnosti in razumevanja od soljudi. Toda včasih tega razumevanja ni, tudi doma ne, ko bi si vendarle mogoče najbolj želeli, da bi bilo.

Pogovarjala sem se različnimi mladimi ljudmi, ki so intuitivno zelo odprti in imajo različne darove, ki jih večkrat niti sami še ne povsem razumejo, toda, ko se o tem pogovarjajo s kom drugim, na primer s svojimi starši, jih le ti takoj prekinejo in utišajo, ker naj bi govorili neumnosti.

Vem kako je, če te ljudje ne razumejo in ne jemljejo resno, ko spregovoriš še o čem drugem kot o zgolj banalnih vsakdanjih stvareh, ki jih naša družba sprejema in tolerira.

Večkrat si označen za čudaškega ali pa celo norega, ko širši družbi omeniš kaj takšnega. Nekateri ti to povedo tudi naravnost v obraz, spet drugi se smejijo za tvojim hrbtom. Najdejo pa so tudi takšni, ki so ti podobni in ko jim pogledaš v oči, se zaveš, da se spominjajo stvari, ki so jih drugi pozabili.

Kakorkoli že nikar ne dovolite, da ljudje ugasnejo iskre, ki so v vas najmočnejše!

Tiste iskre vam namreč kažejo pot. Preko občutkov se javljajo in naznanjajo ali je nekaj v redu za vas ali ne. Preko slutenj se tiho oglašajo in narekujejo vašo pot naprej. Preko zamisli in uvidov vas vodijo, da uresničite svoje želje.

Intuicija in rahločutnost gresta z roko v roki. Nista agresivni, temveč ljubeče opozarjata na to, da ju je potrebno upoštevati in ne ignorirati. Ker potem, bodo korak za korakom kazale pot in odpirale vrata na tej poti.

Ljudje v vašem življenju, morda tudi vaši naj bližnji družinski člani, vam bodo lahko večkrat zatrdili, da so vse te stvari ena velika bedarija in da tega nihče ne bo jemal resno. Da prenehajte bloditi naokoli in se pričnite ukvarjati z »resnejšimi« stvarmi. To je lahko zelo boleče, saj se sploh za starše nekako kar za samoumevno jemlje, da naj bi nas v življenju podpirali.

Toda ne vsi. Nekateri so namreč še zelo zaprti za vse »te zadeve«. Mogoče se tudi sami bojijo ali pa so tam zato, ker vas »trenirajo« koliko boste na svoji poti zaupali SEBI in kljub temu, da morda ne bo njihove podpore, vendarle šli tudi čez te omejitve.

Nekakšno nepisano pravilo je, da bi nas morali starši v življenju podpirati in v včasih temu tudi je tako, spet drugič pa ne. Mogoče se bo to slišalo brezčutno in nesmiselno, toda starši niso tam zgolj zaradi podpore. Starši so individualne duše, ki so tukaj (tudi) zaradi svojih izkušenj in ni nujno, da nas v vsem razumejo in tudi podpirajo.

Seveda bi bilo »lepo«, da bi se to zgodilo, toda v marsikateri družini prihaja do medsebojnih konfliktov in žolčnih razprav, ker otroci niso takšni kot to pričakujejo njihovi starši in tudi obratno, da starši niso takšni, kot otroci pričakujejo, da naj bi bili. Vse preveč pričakovanj je glede tega in kjer je toliko pričakovanj, je lahko tudi veliko razočaranj, če temu vendarle ni tako.

Kaj lahko naredite glede tega, da vas starši ne štekajo?

Najprej se vprašajte, zakaj vas boli, ker vas starši ne podpirajo/štekajo? Zakaj vam je njihova podpora pomembna? Zakaj izgubljate energijo s tem, da jim skušate dokazovati svoj »prav«? Kaj lahko naredite za to, da boste od staršev prenehali karkoli pričakovati?

Druga stvar je, da si dajte vso možno podporo sami. Vsakodnevno se podprite z raznimi dejavnostmi, hobiji in stvarmi, ki vas osrečujejo in podpirajo. Ko boste notranje bolj srečni in zadovoljni, vas bodo manj omajale vsakodnevne stvari, ki se dogajajo.

Vpišite se na dejavnosti podobno mislečih ljudi in se povezujte z njimi. Tako vam bo na vaši poti veliko lažje, saj boste imeli kakšnega prijatelja, ki razmišlja podobno kot vi, s katerim si boste lahko izmenjevali svoja menja in izkušnje ter se ne boste počutili tako »sami«.

Pomembno pa je tudi, da ne tlačite neizraženih čustev, morebitnih razočaranj, jeze, žalosti in podobnega vase, na račun tega, da na svoje starše pa že ni lepo biti jezen, ker se to ne spodobi. Še huje je tlačiti jezo, žalost in vsa neizražena čustva, zgolj zaradi tega, ker so vaši starši. Vsa neizražena čustva je potrebno ozavestiti in si jih priznati, jih dati na plano. To ne pomeni, da bevskamo na vse okrog sebe in jih krivimo za to kar nam niso dali (pogosto namreč tega niti sami niso dobili, kako bi torej lahko dali nam?), temveč da jih izrazimo na neškodljiv način za vpletene. Toda če si najprej ne priznamo, da nosimo v sebi na primer veliko jeze na svoje starše, jim konec koncev tudi odpustiti ne moremo.

Vsa neizražena čustva lahko izrazimo na različne načine. Na primer v naravi, z različnimi športnimi aktivnostmi, plesom,  s tolčenjem v blazino, s tapkanjem (eft), s kričanjem nekje na samem, s pisanjem osebnega dnevnika brez cenzure, s sprehodi v naravo … možnosti obstaja veliko.

V naši družbi je še vedno zelo zakoreninjen nekakšen stereotipni vzorec, da je v družinskem okolju vse lepo ter popolno in marsikatera družina navzven tudi daje tak vtis. Toda pogosto temu v resnici ni tako in so družinski odnosi še posebej zanimiva tematika v kateri prihaja do mnogo razhajanj, predvsem v komunikaciji med mladimi in njihovimi starši. Če si priznamo, da to obstaja, lahko tudi učinkoviteje najdemo rešitve k boljšim odnosom, kjer se tudi različne generacije med seboj kljub temu, da se včasih zdi, da prihajamo iz različnih planetov, lahko »štekamo«! :)

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...