Petra Cvek

Osebna rast – delo, ki se nikoli ne konča

piše: Petra Cvek
13. marec 2017    1373 ogledov

Osebna rast je na žalost (ali na srečo) delo, ki se res nikoli ne končna. Izkušnje pa mi kažejo, da se tega pogosto ne zavedamo dovolj.

Ko omenim, da se ukvarjam z izobraževanjem in svetovanjem za osebno rast, pogosto pri sogovorniku dobim občutek, da pričakuje, da je v mojem življenju vse popolno. Da nimam nobenega problema, da nikoli ne čutim frustracije, jeze, razočaranja ali žalosti. Da nikoli ne podvomim vase in v svoje sposobnosti in da beseda strah sploh ne obstaja več v mojem besednjaku. In ko skozi pogovor spoznajo, da ni povsemo tako, me običajno čaka njihov presenečen in rahlo razočaran pogled. V mislih že iščejo odgovor na vprašanje, ali imajo morda napačno definicijo besedne zveze osebna rast ali pa je z menoj nekaj narobe.

Še zanimiveje je opazovati odziv ljudi, ko jim omenim, da sem vključena v izobraževanje za psihoterapevtko. Odziv nekaterih je: Ali to pomeni, da si me do sedaj že čisto analizirala (ne, nisem, prisežem), iz odziva drugih pa je mogoče razbrati, da moje življenje že vidijo kot čudovito pravljico, ki se na vseh področjih konča s 'happily ever after', moje želje se izpolnjujejo kot po tekočem traku. In so spet razočarani, ko kasneje vidijo, da se moja resnična podoba nikakor ne ujema s tisto, ki so si jo v glavi ustvarili sami. In znova jih spreleti vprašanje o njihovi definiciji besedne zveze osebna rast oz. mojo 'normalnostjo'.

Že res, da sem po naravi optimistka, da sem bolj kot ne večino dni res nasmejana in dobre volje, pa vendar imam tudi jaz dneve, ko se zaprem med štiri stene in se želim samo skriti pred vsem in vsemi. Res je tudi to, da se skoraj že več kot 10 let izobražujem na področju osebne rasti in že nekaj let meditiram, a to še vedno ne pomeni, da nikoli ne občutim jeze, žalosti, razočaranja, strahu ali notranjega nemira. In čeprav je moje življenje na vseh področjih boljše, kot je bilo pred leti, to ne pomeni, da nikoli ne padem ali da je moje življenje popolno. Tudi jaz sem namreč samo človek s svojimi učnimi lekcijami, ki mi jih tako radodarno podarja Življenje.

»V čem pa je potem smisel osebne rasti, če ne v tem, da dosežeš odsotnost problemov,« se morda sprašujete. Bistvena razlika, ki jo opazim sama, je ta, da se vsakič, ko padem, poberem precej hitreje, kot sem se včasih. Ne izgubljam dragocenega časa s predolgim objokovanjem tega, kar bi morda lahko bilo, temveč iščem možnosti, da se iz nastale situacije nekaj naučim. Bistvena razlika je tudi v tem, da me stvari, ob katerih sem včasih doživela manjši kolerični izbruh, danes večinoma ne spravijo več iz tira, ko pa se to že zgodi, se precej hitreje ponovno sestavim in grem naprej. Postala sem pozorna na svoje misli, ker vem, da so te tiste, ki generirajo občutke, kar pomeni, da se zavedam svojega notranjega dogajanja in iščem rešitve pri sebi namesto pri drugih. In si s tem močno zmanjšam število in čas trajanja frustracij.

Naučila sem se povedati to, kar mislim in čutim, spoznala sem, da se mi ni treba pretvarjati zato, da bi me drugi imeli radi. Tisti, ki jih potrebujem za svojo osebno rast, bodo v moje življenje prišli oz. iz njega odšli tako ali drugače. Že samo zaradi tega zavedanja marsikatera frustracija odpade oz. se skrajša čas, ko je ta prisotna v mojem življenju.

Namreč življenja brez frustracij ni. Vsak konflikt – notranji in zunanji – nam kaj hitro lahko postreže z njimi in ni se jim mogoče izogniti. Lahko pa se jih naučimo obvladovati. In prav to je smisel osebne rasti.

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...