Mojca Debelak

Pridi na terapijo, da te popravim!?

19. februar 2018    2366 ogledov

Sije sonce. Sediva ob veganski žitni kavi in klepetava. Pogovarjava se o vseh mogočih življenjskih temah in tako se dotakneva tudi mojega dela v Energijskem centru MojChi. Sogovornik na svoj način povzame in reče: »Aha. V bistvu ti Mojca ob delu z ljudmi poskrbiš, da jih popraviš.« Navdušeno doda: »Ja, ti človeka popraviš kot mehanik popravi avtomobil.« Zastane mi dih. Po tem, ko sem mislila, da po dolgem razlaganju narave dela v MojChiju razume kaj je namen oziranja v sebe, me preseneti njegov način dojemanja. A vendar ga skušam začutiti in rečem: »Prosim, povej kaj več. Kako si predstavljaš to »popravljanje« in zakaj misliš, da to delam?«

Navdušeno mi začne razlagati: »Ja, poglej … Tako jaz to vidim. Oče in mati vzgajata svojega otroka, vmes milijonkrat seveda »kiksneta« v vzgoji, njun zgled je šel tako in tako hitro po gobe, otroka okužita s strahovi, jezo, nezaupanjem, krivdo in tako naprej. Otrok odraste v izgubljenega, negotovega, ranjenega posameznika. Vse to skrbno skrije za fasado nasmeha, večini daje vtis, da je z njim vse v redu, da je »normalen«, v resnici pa v njem kipi nezadovoljstvo in je odtujen sebi in svetu. Ko pride k tebi, se človek odpre, ker čuti varnost, zato iz njega privrejo vse napake, pomanjkljivosti, ti pa ga nekako popravljaš. Verjetno celo na nek način izbrišeš vse napake staršev, človeka s tem pokrpaš tam, kjer je poln čustvenih lukenj.«

Ko konča z razlago, je videti moj sogovornik nadvse zadovoljen.

Nasmehnem se mu. Cenim, da se je potrudil ubesediti svoj pogled. Ljudi učim, to je res, da predvsem izražajo sebe, svoje misli, vtise, četudi tvegajo, da ne bodo pri poslušalcu dobro sprejeti. To ponuja nek prostor za diskusijo in širjenje obzorij.

Čutila sem potrebo, da dodam nekaj, ob čemer lahko oba uživava v razkošju temeljitega razmisleka.

»Priznam, so stvari v življenju, za katere si jaz ali ti, pa tudi vsak drug slehernik, ne bi želel, da so del nas. Vsak od nas ima morda lastnosti, značajske posebnosti, ki se jih sramuje, potrebe in hotenja pogosto skrivamo celo pred seboj ali pa jih zanikamo. V življenju doživimo tudi temne, težke dogodke. Starše pogosto vidimo kot da so polni napak, omejitev, njihova prepričanja pa so tako ali tako zastarela. Vseeno jih imamo globoko v sebi radi. Prav zato nas ranijo na poseben način, globoko. Imajo to moč.«

Ob tem se spomnim, kako se je moja mama skušala v bolnišnici, zaradi bolečin in trpljenja po neštetih operacijah, obesiti. Spomnim se, da je bilo včasih o tem lažje NE govoriti kot pa odkrito priznavati ranljivost, ki je takrat tulila v srcu.

Nadaljujem: »Življenje je paleta vsega. Pride čas, ko nam gre dobro, ko se počutimo sprejeti in pride čas, ko imamo morda občutek, da se je svet zarotil proti nam, da so starši slabo opravili svojo nalogo ali odigrali svojo vlogo. Postanemo žrtev, jezni smo, krivce za lastne težave iščemo v drugih. Včasih preklinjamo celo boga, usodo, nekaj, kar je pač večjega od nas in menimo, da je do nas nepravično. Počasi, a zanesljivo, se morda res celo spremenimo v zelo podobno odslikavo prednikov, čeprav je to zadnje, kar naj bi si seveda želeli! »Le zakaj se nam to dogaja?« ga vprašam.

Molči. Razmišlja, nekaj melje in predeluje v sebi. Čutim. V nečem, kar sem mu povedala, se je prepoznal. A raje molči.

Sama pri sebi premišljujem, kako podobni smo si. Sebe je težko videti v tolikih ogledalih, kadar si nismo všeč, ko čepimo skriti polni ran, ko se doživljamo kot da smo tudi sami polni napak. Jah, seveda! Popraviti se moramo! Če se ne znamo sami, nas bo pač »strokovnjak«, nekdo drug, ki to zna. Kajne?

Nato prekinem molk, primem ga za roko in rečem: »Ne!!!«

Nihče te nima pravice popravljati. Niti ti sam se ne rabiš. Z vsemi sencami, ranami, odplakami vred se je potrebno spoprijateljiti. Zato je včasih resda potreben dober terapevt, predvsem pa tu šteješ ti sam. Z voljo, razumevanjem in zavestjo, ki so sestavni del terapevtskega procesa, lahko tudi s temno nočjo duše lepo shajaš. Potem ta izgubi moč in težav je vedno manj. A poudarjam - ni se ti treba popravljati. Tudi jaz te ne bom, nikoli si ne bi drznila. Tvoja sprememba bo zgolj posledica ljubezni do sebe; vzljubiti je potrebno, kar ti je pri sebi všeč in tudi tisto, kar ti ni. Tvoja preobrazba bo posledica ljubezni do prednikov. Ugotovil boš namreč, da je bilo čisto vse - točno tako kot se je zgodilo - popolno. Od staršev, do vzgoje, dogodkov. Vse se je odvijalo za tebe. Z namenom. Če ga znaš razvozlati, če se potopiš v nauk, ki ga prinaša življenje, lahko postaneš eno s svojo potjo. Postaneš zlit z lastno naravo in takrat um ne išče več napak ne krivcev.«

Vidim solzo v njegovih očeh.

Rečem le še: »Takemu človeku, ki si drzne iti skozi proces zaljubljanja v sebe, se ponudi dvig nad samega sebe. In nekje na vrhu, pod nebom, je razgled čisto nov. Tam je vse videti drugače. Poizkusi.«

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...