Kristina Dia

Prisluhniti srcu ... kako že to gre?

piše: Kristina Dia
30. maj 2018    93 ogledov

Dostikrat želimo slediti sebi, svojemu srcu, a nas omejujoča prepričanja uma ustavljajo. Kako pa vedeti, kdaj nam nekaj govori srce in kdaj gre za prepričevanje uma?

Srce je kot otrok igriv, radoveden, nedolžen, poln ljubezni in notranje modrosti… Uživa trenutke tukaj in zdaj ter se ne meni za včeraj ali jutri. Ve, da je v vsakem trenutku popolno tako kot je. Srce želi izkušati vedno nove stvari, želi rasti, se učiti in uživati v vsem kar počne v sedanjem trenutku. Z nami komunicira preko intuicije (občutkov), ter nam z lahkotnimi smernicami v obliki idej sporoča tiste prave odločitve, ki nas približajo svoji notranji resnici.

Um pa ima rad navade, rituale in vzorce... iz ponavljajočih misli tvori prepričanja, omejujoča prepričanja pa shrani v obliki ega, ki sodi in presoja, analizira, premleva, išče napake, predalčka na dobro in slabo, črno in belo. Vedno išče izgovore zakaj se nečesa novega ne lotiti, ker nas želi obdržati v coni udobja in nas s tem zaščititi… Pa vendar nam dostikrat s to svojo previdnostjo onemogoča resnično rast in polno izkušanje življenja v trenutku zdaj ter nas oddaljuje od notranje resnice .

Srce je povezano z vsemi našimi čuti. In čutimo, zaznavamo lahko samo v tem trenutku ZDAJ. Um pa vsako situacijo primerja z okoliščino iz preteklosti ter na podlagi tega njegov domišljijski del ustvarja sliko prihodnosti.

Primer: Dobite čudovit občutek, da bi se vpisali na tečaj baleta, saj je to vaša želja že od otroštva. Predstavljate si sebe kot baletko in ob tem vam zaigra srce ter začutite »metuljčke v trebuhu«. Nato pa se oglasi ego, ki začne govoriti »priučena prepričanja iz okolice«, in sicer: saj itak nimam časa, to je predrago, raje tisto uro delam kaj koristnejšega, prestara/predebela/preveč resna sem za kaj takega…. In še tisoč in en stavek bi se našel, ki bi vas želel prepričati, da ne sledite glasu srca. V kolikor se odločite »verjeti« glasu ega, ki vam kot stara gramofonska plošča lajna vedno iste izgovore, da bi vas ohranil v coni udobja starih vzorcev, se vaše nezadovoljstvo v lastni koži le še stopnjuje. Če pa se odločite slediti glasu srca, ki vam vedno sporoča neskončne možnosti uresničitve želja, potem ste naredili korak bližje k prepoznavanju svojega notranjega otroka ter tako bolj čuječnega in radosti polnega življenja.

Pristen stik s seboj pa ohranjamo tako, da prisluhnemo svojim občutkom v vsakem trenutku. Večkrat na dan se vprašajte, kako se v tem trenutku počutim? Kaj lahko naredim, da se še bolj osrečim? In to tudi naredite. Postanite sebi največji motivator in si v vsakem trenutku podarite ljubezen in pozornost, ki jo potrebujete.

Ko cenite in spoštujete sebe, takrat lahko cenite in spoštujete druge ljudi, kajti daš lahko le tisto kar imaš v sebi. Kdor je zelo kritičen do sebe se njegova kritika zrcali na druge...Bližnjega lahko ljubiš le toliko kolikor ljubiš sebe.

Ko pa pridemo v situacijo, ki zamaje naše čustveno ravnovesje (nas razjezi ali kako drugo čustvo v nas prebudi), pa je naš pogled na situacijo tisti, ki v nas tvori čustva. Dogodek samo je...obstaja. Naš um pa ga popredalčka ali je dober ali slab. Se pravi vse kar vidimo v svojem zunanjem svetu samo je... Če je dobro ali slabo, pa je le naša umska projekcija, ki jo tvorijo naša prepričanja... Zato ne obstaja ena resnica... Kar je za nekoga super, je za nekoga drugega lahko grozno...Obstajajo družbena pravila in norme kaj je prav in kaj ne, a kako bo kdo vrednotil dogodke iz svojega življenja, je posameznikova svobodna volja.

Zato "Kar lahko spremeniš, spremeni...česar ne moreš spremeniti pa spusti. Oklepanje je tisto, ki ustvarja bolečino. Lep dokaz je flaška vode. Ko jo držimo v roki 1 minuto, se nam zdi lahka, če pa jo v isti roki držimo 1 uro ali 10 ur, nam bo bolečina v roki sporočala, da je flaška z vodo težka in želeli si jo bomo spustiti. Enako je z vsemi čustvi in situacijami, katerih se oklepamo.

Ključno je ob vsem tem mix-u sprejemati sebe in s seboj ravnati sočutno ter poskrbeti za svojega notranjega otroka. Sprejemati sebe takšne kot smo, s celo paleto čustev in občutkov ter zavestno ravnanje v sozvočju s svojimi osebnimi vrednotami. Ter sprejemanje drugih naj delajo kakor pač znajo s trenutnim zavedanjem... Lahko povemo svoje mnenje - to je naša relativna resnica, ki velja za nas... In postavimo meje, kaj sovpada z nami in kaj ne. To kako bo oseba na drugi strani govorila/ravnala pa je njena svobodna izbira in drugih ne moremo spremeniti, lahko le sebe.

V kolikor bi se želeli na določeno situacijo prihodnjič odzvati drugače, to lahko storimo s spremembo (vzorca) v sebi. Zato je dobro, da se v takšnih okoliščinah vprašamo: "Kako se ob tem počutim?" ter "Od kod izvira ta moj občutek?". Tako v sebi poiščemo vzrok vzorca, zaradi katerega se naš "notranji otrok" razburja v vedno istih situacijah... Ko pridemo do vzroka v sebi, ga lahko pozdravimo s POSTOPKOM OSVOBAJANJA STARIH PREPRIČANJ (več v 21 vajah iz knjige Žepna lučka).

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...