Petra Cvek

Samota – biti sam ali osamljen?

piše: Petra Cvek
20. december 2016    1602 ogledov

Pred leti sem na nedeljo gledala kot na dan, ki bi ga najraje kar ukinila. Predstavljala mi je dan v tednu, na katerega sem se počutila tako zelo osamljeno. Samota je bila moja sovražnica. Nekaj let kasneje je bila nedelja dan, ki sem ga med tednom komaj čakala. Bil je dan, ko sem lahko bila sama. Samota je bila moja najboljša prijateljica.

V čem je bila razlika? V ničemer, razen v mojem razmišljanju. V prvem primeru sem besedo sam enačila z osamljenostjo. Tisti, ki sem jih včasih videla, da sedijo sami na kavi ali na klopi v parku, so se mi smilili. V mojih očeh so bili osamljeni. Samota pa njihova najhujša sovražnica. Svoje razmišljanje, svoje videnje samote sem projicirala nanje, prepričana, da razmišljajo in čutijo enako kot jaz. Prepričana, da ljudje, ki se sprehajajo mimo njih, ki sedijo sami na kavi ali na klopi v parku, razmišljajo, da njihova samota pomeni odsotnost oseb, ki bi jih imele rade, odsotnost oseb, ki bi bile njihov prijatelj.

Če mi je takrat kdo omenil, naj grem sama na kavo ali sprehod, sem bila prepričana, da se mu je zmešalo. Sama na sprehod?! Sama na kavo?! Niti v najbolj norih sanjah mi ni prišlo na misel, da bi naredila kaj takšnega.

Neverjetno, kako se naše življenje spremeni, ko spremenimo svoj pogled nanj in nase. Ko sprejmemo nove definicije starih pojmov, ko začnemo nase gledati z nove in drugačne perspektive.

Nekaj let kasneje sem bila namreč jaz tista, ki sem kdaj pa kdaj drugim predlagala, naj gredo sami na kavo ali sprehod, in v njihovih očeh videla isti pogled. Pogled, ki je izražal strah pred tem, kaj si bodo o njih mislili drugi, če jih bodo videli, da sami »hodijo po svetu«. Pogled, ki mi je povedal, kaj si mislijo sami o sebi. Pogled, ki mi je povedal, da je samota njihova najhujša sovražnica. In hvaležna sem bila, da se je v mojih očeh spremenila v najboljšo prijateljico.

Trenutki, ko sem bila sama, so bili zame priložnost, da se posvetim samo sebi, da se vprašam, kaj želim in potrebujem zase, in si to poskušam dati. Samota me je naučila, kako prisluhniti sebi – ne le tistim prijetnim mislim, ki so se mi podile po glavi, temveč tudi tistim manj prijetnim, ki so mi stalno govorile, kaj moram še narediti, kje nisem dovolj dobra in česa nisem vredna. Samota mi je ponudila dar, da se tako enih kot drugih misli zavem in postopno začnem reprogramirati svoj um ter svoje stare miselne vzorce postopno nadomeščam z novimi, boljšimi in prijaznejšimi do sebe. Samota mi je dala priložnost, da sem spoznala in osvojila nove načine delovanja, samota je pravzaprav tista, ki se ji lahko zahvalim, da sem danes tu, kjer sem, in da lahko svoje znanje in izkušnje delim naprej.

Kadar samoto doživljamo kot priložnost, da se posvetimo sebi, da se vprašamo po naših srčnih željah, ki v hrupu vsakodnevnih obveznosti ne pridejo do izraza, da se posvetimo občutkom, ki prevevajo naše telo, da prisluhnemo intuiciji, če želite, takrat bo samota naša prijateljica. Takrat bomo sami, a nikakor ne osamljeni. Kadar samoto doživljamo kot priložnost, da se posvetimo tistim opravilom, ki nas navdajajo z občutkom zadovoljstva, bodisi branju knjige, kuhanju, ogledu svoje najljubše nanizanke, morda meditaciji, takrat bo samota vse kaj drugega kot naša sovražnica.

In ko samote ne bomo več enačili z osamljenostjo in tem, da je z nami nekaj narobe, če in kadar smo sami, takrat se je ne bomo več bali. Takrat bomo komaj čakali, da si lahko vzamemo kakšen trenutek zase. Brez slabe vesti, ker bomo vedeli, da se v samoti skrivajo tudi blagoslovi in lekcije. Če smo jih le pripravljeni videti.

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...