Maja Križnar

Sedaj se iskreno veselim tudi majhnih uspehov

29. julij 2017    562 ogledov

Ko sem se po stopnicah premikala iz spodnjega nadstropja v zgornje proti svoji sobi, mi je misli prešinil stavek, da se sedaj veselim tudi majhnih uspehov. Takoj se mi je porodila nova ideja, zato sem takoj sedla k računalniku in začela pisati nov zapis.

Zadnje čase večkrat opazujem svoje misli in dejanja in vse bolj sem navdušena nad dejstvom, da se avtomatično veselim in zahvalim že za vsak majhen uspeh in napredek, ki sem ga v dnevu naredila. Vsako jutro postavim namero za dober in uspešen dan, prosim za vodstvo in pomoč ter vsem svojim pošljem dobro energijo in ljubezen. Zahvalim se za novo priložnost in potem se lotim dela.

No, bistvo vsega pa je, da opazujem svoj dan in se zahvalim za stvari, ki sem jih naredila, in za vsak korak naprej, ki se je tisti dan zgodil. Ko zvečer ležem k počitku, sem zadovoljna z vsemi premiki, ki sem jih naredila, četudi so majhni. Vsak korak, ki me pripelje bliže k mojemu cilju, je pomemben, saj kot pravijo; kamen na kamen. In tako gradim tudi jaz. Kamen na kamen in počasi se gradi palača.

Lani se mi je vse porušilo do dna, saj so bili temelji postavljeni v razmočenem blatu. Odločila sem se za delovanje in vse blato, ki mi ni več služilo, odstranila, no, lahko bi rekla, da sem ga pridno izkopavala, dokler nisem prišla do trdne osnove, na kateri sedaj gradim močne, če dodam še prispodobo, kamnite temelje.

Kopala sem s pomočjo meditacije, pisanja, uporabljala pa sem tudi čudovite vonje eteričnih olj, ki imajo vsak zase edinstveno nalogo. Meni so v meditaciji pomagali doseči globlje uvide ter boljše stanje sproščenosti in povezanosti s seboj. Privoščila sem si tudi sproščujoče kopeli, ki sem jih dopolnjevala s soljo, ki sem ji dodala eterično olje, katerega namen je bil v danem trenutku potreben zame.

Kopala sem z vso vnemo, zagrizeno in včasih celo brez oddiha, a je bilo vredno, zelo vredno, saj sem postala drug človek, postala sem tista prava jaz, ki se je skrivala pred svetom skoraj celih 30 let. Dolgo časa sem živela za druge, a sedaj je čas, da začnem živeti zase. Čas je, da se pokažem. Stopam korak za korakom in sledim smerokazom, ki mi jih nastavljajo tisti tam zgoraj, ki pazijo name in me vodijo.

Jaz pa se vsakega novega koraka zares iskreno veselim in sem zanj hvaležna. Če bi me po teh občutkih vprašali pred kakšnim letom, vam o njih ne bi znala veliko povedati. Danes jih pravzaprav tudi dokaj težko opišem z besedami, preprosto jih je treba doživeti in zaživeti. Ne pridejo čez noč, še manj pa sami od sebe. A če smo zanje pripravljeni nekaj storiti, nekaj opustiti in nekaj spremeniti, se pojavijo kar naenkrat in kar od nekod. Takrat, ko najmanj pričakujemo.

Na svoji poti sem srečala že veliko ljudi, ki so bili v stiski. Pomagala sem jim po svojih najboljših močeh, a vedno znova sem bila presenečena nad nekaterimi, kako niso bili pripravljeni ničesar vložiti vase, ničesar niso bili pripravljeni spremeniti, le nemočni so še naprej ostali v svojem občutku žrtve in v coni udobja.

Včasih me je to žalostilo, danes pa vem, da je vsak odgovoren za svoje življenje in da ima vse pravice delovati tako, kot si želi sam, čeprav si morda na dolgi rok škoduje. Jaz sem se odločila drugače in za to sem si neskončno hvaležna. Poskusite kdaj tako delovati tudi sami. Javite se mi, ko boste opazili kak napredek. Veselila se bom z vami, obljubim, saj kot veste, tisto, kar želimo drugemu, se nam vedno povrne.

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...