Svetloba.si, spletni portal iskalcev Resnice

Si drzneš zaupati življenju?

piše: Uredništvo
14. junij 2017    4622 ogledov

Če se ustaviš in pogledaš na svoje življenje, ali se ti ne zdi, da se je vse odvilo bolje, kot si si lahko kadarkoli zamislil/-a? Kot bi lahko načrtoval/-a? Vse preizkušnje so se zgodile ob pravem času, vse se je povezalo in razpletno točno tako, kot se je moralo. In še vedno se odpleta ... Prav neverjetno je, kako je vse povezano, kako smo vsi povezani. 

In kljub tej izkušnji imamo težavo zaupati življenju. Se prepustiti in ponižno sprejeti, kar je, ter si reči TO JE DOBRO. To, kar se mi sedaj dogaja, je dobro. Četudi ne razumemo, zakaj se nam to dogaja. Kaj, če bi poskusili? Kaj, če bi zaupali življenju in samo enkrat nehali pametovati, kaj bi bilo bolje za nas, kako se bi moralo naše življenje odviti?

Zaupaj v življenje in videl boš ...

Živel je kralj, ki ni bil preveč moder. Njegov resnični blagoslov je bil njegov osebni svetovalec. Kralj res ni bil moder, ampak bil je dovolj moder, da se je zavedal, kako modrega svetovalca ima. Zato kamorkoli je šel, je svetovalec vedno moral z njim. Vsepovsod. In zdelo se je, da ima svetovalec vedno zelo pozitiven odnos do življenja. Karkoli se je zgodilo, je svetovalec rekel: To ni slabo, moj gospod. In kralj mu je verjel.

Nekega jutra se kralj zbudi in se usede na rob postelje, da bi si nataknil kraljevske copate. Med vstajanjem mu spodrsne in si zlomi komolec. Veka v bolečinah, da ga sliši celotna palača, in prva stvar, ki jo izreče, je: Svetovalec! Pokliče ga celo pred kraljico. Svetovalec prihiti in vpraša, kaj se je zgodilo. Kralj mu pokaže svoj komolec in vpraša, zakaj se je to zgodilo. Zakaj njemu?

Svetovalec ga pogleda in reče: To je dobro, moj gospod.

Kralj se zelo razburi: Kako lahko rečeš kaj takega? Poglej, kako me boli! Kako lahko ... Pojdi stran od mene. Stražarji! Odpeljite ga v ječo!

Po tednu dni počitka kralj ne more več ležati v postelji in čakati, da se roka pozdravi. Zaželi si svežega zraka. Odloči se, da bo šel jahat. Osedlajo mu najljubšega belega konja. In odjaha. Jaha daleč, zelo daleč, prek mej svojega kraljestva, saj se po tednu dni ležanja končno počuti svobodnega.

Nato zagleda lepo belo srnico, zato upočasni konja. Kako je lepa, opazuje jo in ne vidi veje, v katero se zaleti in pade na gozdna tla. V tem trenutku ga napadejo kanibali in ga ugrabijo. Odpeljejo ga v svojo vas.

V vasi so vsi veseli dobrega ulova, zato pripravijo pravo slavje. Na sredini zakurijo velik ogenj, na katerega položijo ogromen kotel, okrog katerega začnejo plesati.

Kralj je izjemno prestrašen, opazuje jih, kako so pripravili kotel in kako pripravljajo nabodalo in sekiro zanj. Nato pridejo ponj in ga pripeljejo v središče dogajanja. Treba ga je pripraviti za daritev. Tako ga nasolijo in poprajo, očistijo z dimom. Sedaj je čas za kotel. Kralj se upira, joče – to je najhujši trenutek v njegovem življenju. Vlečejo ga proti kotlu kot žival in upira se z vsemi močmi.

V zadnjem trenutku se mu odtrga rokav in kanibali opazijo krvaveč komolec. Naenkrat vse utihne. Sledi veliko razočaranje. Kralj je nepopoln. Ne morejo ga uporabiti za daritev.

Kralj je zmeden, ne ve, kaj se dogaja. Ker je neuporaben, ga posedejo na konja in odpošljejo proti domu. Kralj se komaj drži konja, popolnoma travmatiziran. Kolikor hitro more, jezdi proti svojemu dvoru.

Ob prihodu na dvor se sesuje in odnesejo ga v sobo, da si spočije. Ko se naspi, začne razmišljati, kako srečen je lahko, da se je tako odvilo. Kako dobro, da si je zlomil komolec. In v tem trenutku se spomni na svojega svetovalca in njegove besede: To je dobro, moj gospod. Nato se spomni, da je svetovalec še vedno v zaporu, in odhiti ponj.

Svetovalec sedi v ječi. Kralj se mu opraviči: O, svetovalec, oprosti. Ti si resnično moder, jaz pa ti za nasvete poplačam z ječo. Prejšnji teden, ko sem si zlomil komolec, si rekel, da je to dobro, jaz pa ti nisem verjel in sem te vrgel v ječo. Oprosti, imel si prav! Res je bilo dobro, saj me zaradi tega kanibali niso mogli žrtvovati. Bil sem tako jezen nate, da nisem mogel videti, oprosti mi.

Ti pa si bil v ječi ... Oh! Kako pa je bilo to dobro zate? Rekel si, da je vse dobro.

Svetovalec se zamisli in modro odgovori: Oh, gospod, res je bilo dobro, da sem bil v ječi. Če bi bil z vami kot vedno, bi me kaniballi pojedli. Zato je bilo resnično dobro zame, da sem bil v ječi. Hvala!

Nikoli ne veš, kako se bodo stvari odvile

Velikokrat se ujamemo v prehitre zaključke: Oh, to ni dobro, ne želim tega. Ne bi smelo biti tako ...

V teh trenutkih poskusi biti tiho, zaupaj življenju in videl boš. Ključ je, da sprejmeš vse, naj je videti še tako napačno, grozno, in zaupaš življenju. Tiše boš v sebi, bolj boš sprejemal, bolj boš zmožen videti stvari takšne, kot resnično so. In ko si zmožen videti stvari takšne, kot v resnici so, bo tvoje srce napolnjeno s hvaležnostjo.

Um vedno prehiteva, deluje prezgodaj, naredi prerane zaključke; vedno prehitro sodi in si razlaga stvari po svoje ter jih skuša racionalizirati.

Zato ko se znajdeš v situaciji, ki je neznosna, ki se zdi težka, zaupaj življenju. Življenje se ne zmoti. Vesolje se ne zmoti. Ne pametujte, raje zaupajte. Poskusite.

Saj veš, ko pogledaš na svoje življenje, se je vedno odvilo točno tako, kot se je moralo, kajne? Vse je povezano in sam ne bi mogel načrtovati bolje, kajne? Daj si to darilo, da zaupaš, da bo v prihodnje tudi tako. 

Vir: https://www.youtube.com/watch?v=etJmF4IMSG0&list=PLLWglMfWC9UfBup0nkFLUUatjmd3KpR4j
Deli svoje izkušnje! 1
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Sonja
  komentiral 2 leto nazaj
Hvala
Nalagam...