Urška Trampuš

Spreminjate druge ali sebe?

29. september 2016    323 ogledov

Uf, to neskončno nezadovoljstvo, jamranje, slaba volja, negativnost, pesimizem in še bi lahko naštevala. Zares je neverjetno kako nekateri znajo govoriti samo o drugih, o tem kdo je umrl, zbolel, kdo si je kaj naredil, kdo je kupil nov avto, itd. o sebi pa ne znajo povedati nič pametnega, razen to, da so brez denarja, da je vse drago in da so prav vsi po vrsti smotani in sitni.

Kar ljudje govorijo o drugih pa večkrat velja prav za njih. Namesto, da bi si želeli spremeniti sebe in svoje življenje, govorijo raje o drugih in si s tem svojo slabo vest nekako potegnejo ven iz dreka. Pa si jo res? V očeh nekaterih tak človek izpade kot popoln nesposobnež saj ne obvlada sebe, svojih čustev, se ne pozna in je popolnoma prazen. Seveda je lažje govoriti o drugih kot pa se soočiti z lastno resnico, seveda je lažje čistiti prah pri sosedu, ko pa vas niti ne povabi na kavo.

Z vašimi besedami in še prej z mislijo, ki nastane tik preden odprete vaša usta pa si ustvarite vašo malo manj lepo realnost. Vse kar govorite od drugih si lepo nanosite v lastno biopolje in takrat v resnici še bolj tonete v neskončen pesimizem in slabo voljo. Pa naj bo sosedova trava bolj zelena in lepše pokošena, vašo si boste morali prej ali slej urediti sami in vedno težje bo za vas lepša od sosedove. V ta sklop paše tudi tema “kako posebni in pridni so moji otroci” v resnici pa večkrat drži ravno obratno. To večno tekmovanje je popoln nesmisel in zares malo je ljudi, ki se zna v družbi sprostiti, se zasmejati, povedati kako šalo na svoj račun in uživati v tem, kar jim je ponujeno.

Socialna bitja smo, radi se družimo, ne potrebujemo pa vedno tekmovati in se primerjati. Prav vsi smo unikatni in posebni in prav vsi imamo svoje talente. Isto drži tudi za otroke, noben ni nič bolj poseben od drugega, naj bo moj ali tvoj, vsi so naši otroci in radi jih imejmo take kakršne so. Ne poskušajmo spreminjati oseb okoli nas, kajti edini, ki potrebuje zdravo mero spremembe in rasti smo prav mi sami. In z našo rastjo in z našim zadovoljstvom bodo bolj zadovoljni tudi ljudje okoli nas. Sprejemanje vsega, kar nam je dano je ključ do vsega in kadar potrebuješ spremembno začni pri sebi. Bodi spremembna, ki jo želiš v svojem domu in v svetu. Bodi tako pogumen, da se soočiš sam s sabo, svojimi strahovi, pomanjkljivostmi in napakami. Imej “jajca” in si priznaj, da nisi nič boljši kot ostali, ampk vseeno vreden ljubezni in vsega, kar nam življenje ponuja, obilja, sreče in zadovoljstva. Bodi tako pogumen, da se zaveš, da smo posebni prav vsi, že s tem, da smo se rodili, že s tem smo zmagovalci vsi.

Priznaj si, da so naše pravice iste, prav tako dolžnosti, in enkrat za vselej prevzemi odgovornost za svoje življenje in svoja dejanja. Priznaj si, da včasih lažeš samemu sebi, da zadovoljiš svoj neskončen ego in njegove nepotrebne potrebe. Priznaj si, da v sebi nosiš strahove in dvome, da si včasih poln jeze in ljubosumja. Imej pogum, poglej se v ogledalo in priseži, da boš govoril samo še o sebi in s tem sebi dal možnost, da zrasteš, se okrepiš in končno zaživiš svoje življenje, ne tisto, ki ga od tebe zahteva družba. Priznaj si kako bedno je loviti status, da si priznan v družbi, priznaj si, da so tvoji prijatelji navadni izkoriščevalci in da v življenju še nisi imel pravega ob sebi. Ko vse to prineseš iz svojih globin, ozavestiš in ko končno odpreš oči, lahko začneš pot spreminjanja sebe in ostalih.

Nič boljši nisi kot ostali vse dokler ne začneš živeti življenja, ki ti je namenjeno. Vse dokler si ovit v vato, vse dokler se pretvarjaš in igraš vlogo popolnega človeka, ne boš nikoli zares srečen. Prav tako ne bodo srečni ljudje okoli tebe, saj jih bo tvoje pretvarjanje prisililo, da tudi oni postanejo tisto, kar niso, tisto, kar jim ni namenjeno. Kako težko je živeti tako, ve samo tisti, ki se je otresel vsega tega in na novo zaživel. Kako težko se je pretvarjati in biti del sistema ve samo tisti mali delež ljudi, ki so bili tako pogumni, da so iz sebe spravili vso temo in pustili svetlobi, da napolni vsako celico njihovega telesa.

Kako boli, ko si želiš ljubezni in potrditve pa tega ne dobiš, ker iščeš ljubezen tam, kjer je ni in ves ta čas je bila v tebi, samo odpreti si moral srce in pustiti, da je ljubezen prvo objela tebe, za tebe. Takrat se končno vzljubiš in ne iščeš več tega pri drugih ljudeh, takrat te ne briga več kaj mislijo o tebi in kako te sprejemajo, kajti sprejel si samega sebe, se vzljubil in si dal novo priložnost. Za življenje, srečo in veselje. Postal si ti sam, to kar si, in začel živeti tisto, kar ti je namenjeno. Ne spreminjaj drugih, spreminjaj sebe in drugi ti bodo sledili.

 

Deli svoje izkušnje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...