Pred tremi leti sem sprejela eno pomembnejših odločitev v svojem življenju. Odločila sem se za samostojno pot. Če me danes vprašate, ali bi se odločila enako, je odgovor preprost: brez najmanjšega dvoma.
Ja, brez dvoma… pa ne zato, ker je bilo vedno lahko. Ker ni bilo. Samostojna pot prinese veliko odgovornosti. Prinese negotovost. Prinese dneve, ko se sprašuješ, ali bo vse skupaj uspelo. Prinese skrbi, ki jih v neki redni službi morda nikoli ne občutiš. Ko si enkrat sam, ti nihče ne zagotavlja plače. Nihče ne prevzema odgovornosti namesto tebe in nihče ne rešuje tvojih težav. Nimaš regresa, nimaš plačanega dopusta… Toda prinese nekaj, kar je zame vredno več kot vse to. Prinese svobodo. Svobodo, da sama odločam o svojem času. Svobodo, da lahko ustvarjam stvari, v katere verjamem. Svobodo, da sodelujem z ljudmi, s katerimi si želim sodelovati. Svobodo, da lahko sledim svojim idejam in svojemu srcu.
V teh treh letih sem velikokrat poslušala ljudi, ki zjutraj težko vstanejo, ko je treba v službo. Ljudi, ki že v nedeljo zvečer občutijo tesnobo zaradi ponedeljka. Ljudi, ki sanjajo o spremembi, a ostajajo na istem mestu, ker jih je strah. Razumem jih. Tudi mene je bilo strah. Vsaka velika odločitev v sebi nosi kanček strahu. To je normalno. Nihče ne stopi v neznano brez dvomov. Se pa velikokrat vprašam: kaj pravzaprav lahko izgubimo? Službe se danes iščejo skoraj na vsakem koraku. Dela je veliko. Morda ne vedno takšnega, kot si ga predstavljamo. Morda ni vedno popolno. Toda priložnosti obstajajo za tiste, ki so pripravljeni poprijeti za delo.
Spoznala sem, da nas v resnici pred tem, da bi naredili en korak naprej, ne ustavi realnost. Ustavi nas zgodba, ki si jo pripovedujemo v glavi: Kaj če mi ne uspe? Kaj če naredim napako? Kaj če izgubim varnost?
Premalokrat pa se vprašamo: Kaj pa če mi uspe? Kaj pa če sem ustvarjen za nekaj več? Kaj pa če me na drugi strani čaka življenje, ki ga bom resnično živel?
Verjamem, da ima vsak od nas v sebi odgovore na vsa ta vprašanja. Težava je le v tem, da jih preslišimo, kajti svet okoli nas je tako zelo glasen. Mnenja drugih ljudi preglasijo naš notranji glas. Poleg tega pa se oglašajo tudi naši strahovi. Ja, ti so šele glasni…
Srce pa govori tiho. Velikokrat pretiho. Zato je včasih potrebno malo ustaviti korak. Umiriti hrup iz okolice in si iskreno odgovoriti na vprašanje: Kaj je tisto, kar si zares želim početi? Kaj je tisto, zaradi česar bi zjutraj vstal poln energije? Kaj je tisto, zaradi česar pozabim na čas? Kaj je tisto, kar me napolni z občutkom smisla?
Preveč ljudi izbira svojo pot predvsem skozi številke. Koliko bom zaslužil? Koliko bom imel? Koliko več lahko pridobim? Seveda je denar pomemben. Brez njega ne gre, toda denar sam po sebi ne prinese notranjega zadovoljstva. Če vsak dan počnemo nekaj, kar nas izčrpava, kar nas oddaljuje od nas samih, potem slej ko prej račun izstavi naše telo. Največkrat v obliki stresa, nezadovoljstva, izgorelosti ali pa »samo« slabega počutja.
Zato danes verjamem nekaj, kar se mi zdi pomembnejše kot kadarkoli prej. Ko delaš nekaj, kar ima zate smisel, si že naredil velik korak za svoje zdravje. Ko zjutraj vstaneš z veseljem in ko zvečer kljub utrujenosti čutiš zadovoljstvo, si na pravi poti. Pa ne zato, ker je vse popolno, ampak zato, ker živiš v skladu s sabo.
Morda ravno zdaj bere te vrstice nekdo, ki že dolgo razmišlja o spremembi. Morda nekdo, ki čuti, da ga življenje kliče drugam. Morda nekdo, ki ve, da je čas za nov korak, pa še vedno čaka. Ne bom rekla, da bo lahko. Ne bom rekla, da bo brez strahu. Lahko pa rečem nekaj drugega. Vse je mogoče. Veliko več zmoreš, kot si predstavljaš v tem trenutku. Potrebuješ le malo pogum. In pogum ne pomeni, da ni prisotnega strahu, pač pa pomeni odločitev, da narediš korak kljub strahu.
Včasih je dovolj že en sam korak. Potem pride drugi… pa tretji… Nekega dne pa se ozreš nazaj in ugotoviš, da si prehodil pot, za katero si nekoč verjel, da je nemogoča. Jaz sem jo začela pred tremi leti. Danes ne štejem več let delovne dobe. Štejem dneve, ko sem lahko to, kar sem. In teh je v zadnjih treh letih neprimerno več, kot kadarkoli prej.
inspiracije