Mateja Sekavčnik

V šolo greš kot genij, končaš pa jo kot bukselj?

18. januar 2018    906 ogledov

Ljudje se pogosto učimo stvari, ki nas ne zanimajo in delamo to, česar ne želimo, ker delujemo po programih, ki smo se jih od šolskih dni naprej učili kot po tekočem traku. 

Eden izmed programov, ki je trd oreh in mi da konkretno za misliti, se je prikradel nepričakovano, ko sem gledala kratek film, zasnovan o šolskem sistemu.

Rdeča nit zgodbe je bila približno takšna, da je večina otrok, ko prestopi prag šolske učenosti, pravzaprav genijev. Vsi vemo kakšni so majhni otroci, prav tako se verjetno tudi še prav dobro spominjamo, kakšni smo sami bili kot otroci. Nadebudni, ustvarjalni, domiselni, polni domišljije, veselja, igrivosti in spontanosti. Vse te lastnosti in še veliko drugih, so nam dajale svoboden pogled brez omejitev in nešteto različnih rešitev za življenje.

Tradicionalni šolski sistemi pa otroke "vzgajajo" po načelu pranja možganov, ubijanja kreativnosti, prenehanja izstopanja iz množice s svojim inovativnim, drugačnim in domiselnim pogledom, ki ne ustreza pogledom "nekoga, ki je nad nami" in ima v vsem prav, ter še vrsto drugih stvari, ki iz unikatnih oseb, ki točno vedo kakšna je njihova osebna misija in kaj si želijo postati, ustvarijo ponižne robote, ki mislijo, da je "prav" edino tako, kot so jih vrsto let učili v šolah.

Redko kateri izmed otrok, se v odrasli dobi odloči slediti sebi, svoji strasti, svojim srčnim zgibom. Zgolj nekateri se še spominjajo svoje vizije, svoje misije. Nekaj pa jih vendarle ostane takšnih, ki izstopijo iz množice in sledijo sebi, ne pa programiranjem, ki pravi, da je z nami nekaj "narobe", če ne počnemo tako kot ostali.

Večino življenja sem, ker nisem bila takšna, ko se je od mene pričakovalo, mislila, da je z menoj nekaj narobe. Da sem čudaški otrok in kasneje mladostnica, brez nekih posebnih sposobnosti, ker ne delam po »pravilih«.

Mislila sem, da ne morem slikati, ker "ne znam" naslikati niti preproste živali. Nisem si dovolila slikati, ker sem bila naučena, da je potrebno slikati po strukturi, kompozicijah, določenih pravilih, biti izšolan za to in podobno.

Toda meni pravila in neke ustaljeni normativi niso nikoli ležali. Omejevali so tako mene, kot moje širše zavedanje – zavedanje moje duše, ki se je želela na vsak način izražati tudi skozi umetnost. Predvsem skozi intuitivno umetnost.

Mislila sem, da ne znam pisati, ker niso vsepovsod postavljene vejice, tako kot je "potrebno". Ker pišem po navdihu in ne tako kot bi kdo pričakoval ali celo zahteval. Ker pišem morebiti preveč osebno in premalo strokovno. Morda obratno?

Toda kdo je določil kdo je pisatelj in kako mora pisati? Ne obstaja enega kalupa, ki bi bil primeren za vse. Imamo različne okuse in za vsak okus se najde nekdo, ki je všečen – nekomu.

Mislila sem, da ne znam peti, plesati, nastopati, fotografirati in tako naprej. Toda kdo je določil, kdo je tisti, ki to "zna"? :)

Na vse to kar nosim v srcu, sem z vpisom v šolo "pozabila" in se posvetila "resnejšim" zadevam: ulomkom, zgodovinskim velepomembnim informacijam, kemijskim enačbam in podobnim. Kasneje sem jih nadomestila z ekonomskimi izrazi, toda vse to mi kaj več kot formalne izobrazbe ni prineslo, ker me to ni nikoli srčno veselilo. Bila je pot, bilo je določeno znanje, toda ne znanje, s katerim bi nahranila svojo dušo.

Tradicionalne šole nam ne zmorejo nuditi znanja in delovanja, ki bi lahko v nas prebudili spečo genialnost.

Obstaja nadarjenost in obstaja znanje, ki je mnogo večje in širše, kot ga poznajo vse knjižnice in šole tega sveta. Obstaja znanje, ki prihaja iz "vesoljne" knjižnice in je neomejeno.  Ljudje, ki s(m)o izrazito kreativni, intuitivni in dovzetni tudi za kaj več od tistega kar je vidno zgolj fizičnim očem, v različnih organizacijah in strukturah sistemov, metaforično "umiramo", ker mečemo skozi okno svoje resnične potenciale.

Prišel je čas, da pričnemo spodbujati  in ceniti drugačnost, ustvarjalnost in svobodomiselnost. Čas je, da prenehamo živeti po programih "buksljev", ki so pozabili razmišljati s svojo glavo in damo priložnost zaživeti genijem. Saj navsezadnje je na svojem področju genij prav vsak izmed nas, kajne?

Kako se pa tebi zdi? 3
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Mateja
  komentiral 1 leto nazaj
Hvala za komentar. :) Kot posamezniki in skupaj v sodelovanju z drugimi, lahko doprinesemo svoje "koščke", ki bodo dosegli pozitivne spremembe in zelo veseli me, da se te moči sodelovanja vedno bolj zavedamo. Lep pozdravček. :)
IDA
  komentiral 1 leto nazaj
Hvala draga Mateja za izjemne, odkritosrčne misli. Se popolnoma strinjam z vami in si želim, da bi to doumeli odgovorni, ki imajo škarje in platno v svojih rokah. Ta sprejemba je nujna in se bo zgodila. Samo želeti moramo skupaj, čutiti, da skozi dvig kolektivne zavesti dosežemo spremembe.
IDA
  komentiral 1 leto nazaj
Hvala draga Mateja za izjemne, odkritosrčne misli. Se popolnoma strinjam z vami in si želim, da bi to doumeli odgovorni, ki imajo škarje in platno v svojih rokah. Ta sprejemba je nujna in se bo zgodila. Samo želeti moramo skupaj, čutiti, da skozi dvig kolektivne zavesti dosežemo spremembe.
Nalagam...