Vesak ali Buddha Purnima je poznan kot Budin dan in je tradicionalen praznik, ki obeležuje Buddhino rojstvo, smrt in razsvetljenje. Letos ga praznujemo 19.5. (za čas polne lune v maju).
Ta dan nosi vsem po svetu globoka sporočila:
Sporočilo minljivosti – tako kot vse podarjene rože, ki bodo ovenele, vse darovane sveče, ki bodo pogorele bo tudi vsak človek preminil. Vse, kar imamo je le ta trenutek.
Sporočilo medsebojne pomoči- preznovanje Vesaka spodbuja ozaveščanje pomoči drugim, bolnim, starejšim ... Pomagajmo jim po svojih najboljših močeh, lahko jim le prisluhnemo ali se jim nasmehnemo. Že takšno majhno dejanje lahko spremeni drugemu celoten dan.
Najpomembnejše sporočilo: Živi Buddho in postani Buddha
Budo najglobje in najiskreneje častimo, če živimo njegov nauk. Čeprav besedo Buddha ljudje večinoma povezujemo z Guautamo, on ni edini Buda. Kot pravi Guatanama Buddha, Buda se skriva v vsakem od nas. In k temu nas ta praznik vabi! Da ga odkrijemo in pristno zaživimo.
Buda je vsak, ki se dvigne nad svoj intelekt, tisti, ki ne misli da je del svojega uma in osebe.
Prav v tem trenutku je večina ljudi samo skupek misli, emocij, mnenj in predsodkov. Prosim uvidi, da to čemur rečeš jaz je trenutno le skupek vsega, kar si pobral/-a od zunaj, od vseh situacij, ki si jih dal/-a skozi.
Tvoj um je fenomenalno orodje ampak če obtičiš v njem, je kot da sediš na vlakcu smrti, ki se nikoli ne konča. Če si v umu, ves čas trpiš. Trpljenje je neizbežno. Mogoče pozabiš nanj, ko gledaš sončni zahod ali se crkljaš s svojimi ljubljenimi, saj te ti občutki in lepota prevzamejo ampak trpljenje je vedno tik zraven. Za trenutek, ko pogledaš na desno, levo ali nazaj ga uzreš. Kot svojo srečo pa poimenuješ tiste trenutke v katerih ti uspe pozabiti na trpljenje. Ampak žal, dokler si v umu so trpljenje, anksioznost, napori in borbe neizogibne, to je narava uma.
Ker ljudje nismo zmožni prenesti mučenj, ki nam jih povzroča naš um, se pogosto zatekamo k tehnikam, ki ga uspavajo in tako zlezemo pod njega, ga utišamo; pretiranim hranjenjem, alkoholom, drogami, prekomernim predaji telesnim užitkom ... Ljudje uporabljamo te tehnike in za trenutek pozabimo na trpljenje (spiješ nekaj piva in občutki rahlo topijo, čutiš užitek, saj se je prenehalo mučenje ...).
Ampak narava evolucijskega procesa je takšna, da kar spravimo in skrijemo pod um, se hoče osvoboditi. In rezultat tega je še hujše trpljenje. Trpljenje postane intenzivnejše, samo zato, da ga ne bi več spravljali pod um ampak šli nad um. Pogledali, kdo smo v resnici. Saj šele ko gremo nad um smo lahko, to kar smo. In živimo Budo.
inspiracije