Vrzel v razumevanju

Vsak od nas govori iz svoje resnice. In vsak od nas to, kar govori, razume na svoj način.

A ka je svoj način?

Je način, na katerega smo povezani s tem, kar smo.

In kaj smo?

Vsak od nas je tisto, kar misli. In ko misli več ni, potem smo to, kar je ostalo, vir sam, saj mi smo vir.

Vsak od nas more od nekod prihajati. Pa ne govorim iz ljubezni, seksa, akta kreacije. Mi smo ves čas prisotni.

Prisotni smo kot mi, ne kot duša, niti ne kot čustva, občutki, ideje. Mi smo ti, ki vse čutimo, ki vse premišljujemo, tako dolgo, dokler se ne odločimo, da je to nekaj, kar je zastarelo.

In ko se odločimo, da je to nekaj, kar je zastarelo, potem se lahko predamo globlji resničnosti, ki je naš pravi in edini vir.

To, kar doživljamo kot misli, čustva, občutki ipd., je le nek vidik tega, kar mi smo. Ampak mi nismo samo vidik.

Vsekakor so tisti, ki se želijo s tem ukvarjati. A obstaja dosti širša resničnost, ki nima meja.

Bolj živimo resnico, bolj smo povezani, čeprav temu niti ne moreš reči biti povezan.

Preprosto si, kar si. Ne da si ta misel, ta ljubezen, takšen način. To je nekaj iz osebnosti tega, kar prihaja kot osebnost, ki se želi izraziti kot to ali ono.

Mi nismo ne to, ne ono. Mi smo tisti, ki to in ono doživlja.

In če ne vemo tega doživljati v sebi, kolt svojo resnico, kako lahko pravimo, da smo resnica? 

Še več, kako lahko pravimo, da vemo, kaj je resnica, če se niti ne zavedamo, kako se resnica čuti za vsakega posameznika?

Naše življenje je takšno, kot je. A težava nastane, ko želimo v njem doživljati ta, ali oni aspekt, ker je priročen, ker je všečečn, ker si ga želimo ipd. Vsak fokus našega namena v nekaj, kar je drugačno od nas samih, in misli so, prav tako čustva, je odmik od tega, kar v resnici doživljamo.

Interpretacija čustev, misli, občutkov je zelo mentalna stvar. To samo pomeni to, da ne živimo neposredno resnica, temveč njeno interpretacijo.

Čustva, občutki, ideje, koncepti so del nas. Vendar pa niso mi. 

So del naše kreacije. In če se usmerimo v doživljanje resnica kot nečesa, kar je posredno potem pač doživljamo kreacijo posredno.

To, da mi ismo čustva je dokaj očitno, ko se damo stran od tega, ki jih doživlja. In doživlja jih um, nikogar drugega znotraj nas ni, da bi čustva doživljal.

Duša ne doživlja ničesar.

Je preprosto to, kar je. In ne potrebuje izkušenj, kot je to v mnogih primerih mišljeno. Je le instrument, ki je tukaj, nas podpira v tem, kar želimo doživeti, a tega ne počne na način, da uživa, kreira, ipd.

Tukaj je le kot živa prisotnost, ki nam omogoča, da doživimo to, kar si želimo doživeti. 

In to je zelo različno. Nekateri imajo znotraj sebe impulz, ki mu sledijo. In ta ni želja. Drugi spet fokus ne nekaj, kar se naj ustvari, tretji si želijo celo tako močno, da njihova želja postane črna luknja, ki srka tudi to, kar so drugi.

Naše telo in um razumeta stvari na svoj lasten način.

Včasih je ta način pogojen s tem, kar si želi telo, ker se nekaj dobro čuti, drugič spet s tem, kar lahko naredi telo, kar je neko delovanje dobro. Tretjič spet pa si naše telo želi okušati samo nekaj, kar se dobro čuti v čustvih.

A vse to je doživljanje uma, oz. razuma, ki je sestavni del tega, čemur pravimo um.

Naš razum razume, da je nekaj prijetno. Naš razum razume, da so stvari, ki prinašajo v človeško izkušnjo bolečino. In naš buddhi oz. odločevalska funkcija telesa-uma se odloči, da je nekaj bolj primerno in nekaj spet manj.

To, kar razumemo je nekaj, kar je lahko čisto in jasno. Lahko pa je nekaj, kar je ne čisto in nejasno.

Nečistost prinaša v naše razumevanje nas nekaj, kar polarizira to, kar se nahaja v resnici pred nami. In če pride do tega, potem ne vidijo jasno.

Jasnost je dobra kvaliteta, ki nam pove, če je nekaj jasno, čisto, prosojno. In bolj je prosojno, bolj je čisto.

Ko je čisto lahko jasno vidimo. Ko pa se gre za um, pa lahko um jasno razume za kaj se gre.

In pri povezavi z našim virom, je na poti, do njega mnogo nečistoč, ki so pogojene tako ali drugače.

Neka čustva bo bolj prijetna in naša pot vlečejo na desno, neke misli so manj zaželjene in našo resnico vlečejo v smer, kjer bi naj bile bolj zaželene. Za nas. In poudarek je za nas iz vidika doživljanja sebe kot telesa in sebe kot doživljanje uma.

Mi nismo samo um.

In če želimo sebe doživljati kot um, ni s tem čsito nič narobe. A takrat je zelo težko biti ta, ki si. Si pa lahko ta, ki misliš, da si.

V svetu, kjer živimo, je velika vrednost, da si tisto, kar misliš, da si. S tem kar misliš nameč opisuješ čustva, opisuješ misli, opisuješ koncepte ipd. 

In ko jih opisuješ, si ustvarjaš zaslon na katerem potem te iste interpretacije opazuješ.

A ne pozabite, mi nismo interpretacija. In vsak od nas dojema to, kar je interpretiral na svjo način.

Dokler. Dokler se ne začnemo predajati globlji resničnosti, ki leži onstran uma.

In ka je resničnost onstran uma?

Za kaj takega se ji moraš prepustiti in dovoliti, da posije skozi. Ne biti tisti, ki jo izsiljuješ, da naj posveti, ker ti sedaj tako hočeš.

Predati se temu, pomeni, da se predaš svojemu viru, ne mislim, čustvom, občutkom, idejam ipd.

In še enkrat, so, obstajajo znotraj nas. A kot neodvisne entitete, kot del resničnosti telesa in uma. Ne kot nas samih.

Kadarkoli se podamo na potovanje odkrivanja tega, kar je globlje od nas, se je potrebno prepustiti. Podobno kot se ženska prepusti moškemu ali obratno, da odkrijeta, kaj je spodaj pod ljubljenjem.

In ko se dovolj pogrezneta v vir, ko se povežeta z virom brez predpostavk, potreb, pomislekov, želja ipd., potem pride do nečesa, kar je novo, razburljivo in služi obema.

Razumeti globlje ne pomeni neke globlje veščine, inteligence, razumevanja. Mi smo že vse od tega, le prepustiti se je potrebno. In to je vaja. Vaja, ki nam pomaga kako se prepustiti viru.

Če nas vleče na levo, ker to hoče vir je čisto nekaj drugega, kot če to hoče misel.

Marsikdo bi rekel, da je isto, a ni. 

Oboje izvira iz istega vira, oboje je vir. A volja vira, prava in resnična povezava z virom prihaja samo iz vira, ne iz njegove kreacije, kajti njegova kreacije, kot je um, ki kreira še naprej je lahko drugačna kot vir sam, vsaj v pogledu, kaj si želi, hoče, potrebuje, bla bla bla bla.

Kreacija vira je čista, povezana z virom na način, ki se ne odmika od te čistosti, medtem, ko se misli želo rade in se odmikajo od tega, kar je potrebno narediti, storiti, izraziti, povedati.

Na svetu so namreč pravila, ki izvirajo iz etike, bontona, uma, čustev, misli. In te večinokrat služijo samo tistim, ki so ta pravila postavili. Ne pa viru samemu.

Vir je resnica. In če je to, kar govorijo drugi nekaj, kar ni resnica, potem to ni vir.

Biti vir pomeni, da si 100% vir, ali pa je to, kar govori skozi nekoga nekaj, kar vir ni, temveč njegova mentalna kreacija, ki je kot smo lahko prepoznali vir. A vir z rahlim odklonom, ki temelji na potrebah, željah, stremljenjih ipd.

Ko razumemo eno, to še ne pomeni, da razumemo tudi nekaj drugega. In pri tovrsten razumeva ju obstaja vrzel, saj se gre za razumevanje sveta, ki je postavlen na principih uma, logike, sklepanja, mnenj, stališč.

Tudi naša znanost je stališče, dokler več ni. In v tem trenutku nas pelje na potovanje, ki ni to, kar bi se želeli. Pelje nas stran od vira.

Vedno ko hočemo potrditev, dokaz, postavljanje pravil ipd., je to nekaj, kar prihaja iz racionalne misli, kar pa vir sam ni. 

Vir deluje kot deluje in sedaj se hoče izraziti tako, drugič drugačen. Naša tusvetna logika pa je namenjena le temu, kar se dogaja tukaj. Ne pa zdaj.

Za zdaj bi potrebovali, da izstopimo iz resničnosti uma.

Um je tisti, ki ustvarja prostor v katerem ej nekaj takšno in drugačno. Um je tisti, ki zaznava potek časa.

Vr, ki je vseprisoten, vsemogočen in vse obstajajoč ima sicer v sebi vse to, na enak način, kot um vsebuje čustva, misli, občutke, ideje. A le-ti so le zožena reprezentacija tega, kar se v resnici dogaja. In to um počne.

Stvari reducira tako daleč, da so razumljive vsem umom, ki obstajajo. A s tem, ko jih reducira, da so razumljive vsem, izgubi svojo avtentično povezanost z resnico.

Resnica ni le nekaj, kar se kaže kot resnica. Je to, kar ej. In tega se ne da zaobjeti z umom.