Čustvene rane, travme in negativni podedovani vzorci, vse to je najverjetneje še vedno zaklenjeno v tvojem telesu.
Dokler tega ne ozavestiš, objameš in razrešiš, se nič ne bo zares spremenilo.
Prebrala si že goro knjig.
Šla na nešteto delavnic in terapij.
Meditiraš.
Jokala si, pisala, odpuščala.
In vendar še vedno tako zelo boli.
Še vedno pridejo trenutki, ko ti zmanjka moči, ko te stisne v prsih, ko se razlije val žalosti in tesnobe, ki ga ne uspeš umiriti.
Vprašanja ostajajo brez odgovora:
- Kako se vedno znova znajdem v odnosih, kjer nisem slišana?
- Zakaj me določene situacije še vedno spravijo iz tira, čeprav »vem, da me ne bi smele«?
- Zakaj ne morem zares zaupati, spustiti nadzora, se odpreti?
Resnica je, da dokler so izvorne čustvene rane potisnjene globoko v podzavest in telo, se življenje ponavlja kot stara plošča.
Ne glede na to, kaj vse si na notranji rasti že naredila, dokler ne zaceliš svojih temeljev, svojih korenin se nič ne bo zares spremenilo.
Dejstvo je, da večino časa delujemo iz podzavesti
Smo kot na nekakšnem programiranem avtopilotu, ki nas vodi skozi življenje.
Ti programi se v podzavest nalagajo vse od časa spočetja pa tja do sedmega leta starosti.
Kar v tistem času prejmemo in doživimo nas potem vodo skozi celotno življenje.
Težav nima nikoli smisla popravljati pri simptomih, ker to ne bo delovalo, vsaj ne na dolgi rok.
Razrešiti je potrebno izvor težave.
Izvor vseh težav, ki jih imamo pa se skriva točno tukaj.
Pri RANJENEMU NOTRANJEMU OTROKU.
Ko se zacelijo te rane, odpadejo same od sebe vse težave. Čisto vse!
Travme niso nujno le veliki šoki ali boleči dogodki iz otroštva.
Travma je vse, kar otrok ni mogel razumeti, predelati, izraziti.
Skriva se točno tam, kjer si morala zapreti svoje srce, da bi preživela.
Izvorne travme so globoko vtisnjene boleče, ponavljajoče se izkušnje iz najzgodnejših obdobij našega življenja od časa v maternici, rojstva, do prvih let otroštva (0-7let).
Takrat smo najbolj odprti, ranljivi in vsrkavamo svet z vsem svojim bitjem ne le preko besed, ampak predvsem preko energije, občutkov, dotikov in prisotnosti (ali odsotnosti) naših staršev.
V občutljivem notranjem svetu dojenčka in majhnega otroka je lahko tudi "nežna" ločitev od mame, nerazumevanje čustev ali stalna čustvena odsotnost starša vir globoke bolečine in stiske.
Zato jih pogosto ne pomnimo, a jih naše telo in podzavest še vedno živita v obliki ponavljajočih se vzorcev, obrambnih mehanizmov in preživetvenih strategij.
Koncept izvornih travm se opira na dela več priznanih strokovnjakov:
Lisa Bourbeau, avtorica knjige "5 ran, zaradi katerih ne moremo biti to, kar smo", opisuje pet osnovnih ran (ne sprejemanje, zapuščenost, ponižanje, izdaja in krivica), ki nastanejo v otroštvu in vplivajo na odraslo življenje.
Dr. Gabor Maté, kanadski zdravnik in strokovnjak za travmo poudarja, da travma niti ni toliko kaj se ti je zgodilo, temveč kaj se je zgodilo v tebi kot posledica tega.
Torej kako si na podlagi podedovanih vzorcev reagirala na dogodek, kaj je bilo po dogodku narejenega, da bi se nastalega stresa lahko odtresla iz telesa in pa ali si se uspela spet povezati s sabo in starši ali ne.
Epigenetske raziskave (Rachel Yehuda, Moshe Szyf, Bruce Lipton) dokazujejo, da lahko travmatične izkušnje staršev in prednikov vplivajo na izražanje genov pri potomcih kar pomeni, da nosimo tudi podedovane vzorce in travme v svoji DNK.
Epigenetika je veja znanosti, ki proučuje, kako okolje in čustvene izkušnje vplivajo na izražanje naših genov.
Na primer:
Otroci staršev, ki so preživeli holokavst, imajo spremenjen stresni odziv v možganih (Rachel Yehuda, Mount Sinai Hospital).
Travma lahko povzroči, da se geni za stresni odziv (kortizol, adrenalin) aktivirajo ali deaktivirajo in se ta sprememba lahko deduje na naslednje generacije.
Bruce Lipton, celični biolog, poudarja, da smo “manj produkt DNK in bolj produkt okolja v katerem živimo, ki to DNK potem aktivira ali utiša”.
Z drugimi besedami:
Ne nosiš le svojih čustvenih ran in travm.
V tvojem telesu živijo tudi zgodbe tvojih staršev in prednikov.
Kako izvorne travme oblikujejo našo osnovno podobo:
– Ali sem vredna ljubezni?
– Ali sem dovolj dobra, da obstajam taka kot sem?
– Ali mi pripada prostor, sprejetost, obilje, povezanost?
Ko travma ni razrešena gre naravnost v podzavestni program, ki vodi našo samopodobo, odnose in življenjske izbire.
VPLIV IZVORNIH TRAVM NA ODNOS DO SEBE
Izvorne travme ustvarijo občutek ločenosti od sebe, svojega telesa in resnične identitete.
Pogosto se pojavi notranji glas, ki pravi:
– "Nisem dovolj dobra."
– "Z mano je nekaj narobe."
– "Moram si zaslužiti ljubezen."
Človek z globokimi izvornimi travmami pogosto sabotira svoje uspehe, se ne zna postaviti zase ali se ujame v vlogo žrtve, prilagajanja, perfekcionizma ali reševanja drugih.
VPLIV NA ODNOS DO DENARJA
Finančne podzavestne programe velikokrat vodijo občutki manjvrednosti, krivde, strahu pred obiljem ali prepričanja kot so npr.:
– "Denar pokvari ljudi."
– "Moram garati, da si sploh karkoli zaslužim;
Ne zaslužim si imeti denarja.
Nisem dovolj dobra, da bi lahko zaslužila veliko denarja."
– "Ni varno imeti denarja."
Če v otroštvu nismo čutili varnosti, podpore in občutka, da smo vredni samo zato, ker smo, potem nam bo tudi v odraslosti težko sprejeti obilje in to na vseh življenjskih ravneh.
KAKŠNI SMO KOT STARŠI
Ko sami nosimo nerazrešene izvorne rane, ne moremo biti zares čustveno prisotni za svoje otroke, četudi si to zelo želimo.
Pogosto ponavljamo vzorce naših staršev:
– smo preveč permisivni (ker ne želimo "biti kot naši starši"),
– ali preveč zahtevni in kritični,
– ali pa otroka nezavedno postavimo v vlogo svojega reševalca, partnerja ali starša.
KAKŠNI SMO KOT OTROCI
Otrok, ki nosi izvorno travmo, pogosto prevzema preveč odgovornosti, postane "preveč priden" se umika v svoj svet, skrbi za čustva staršev, ne pa tudi za svoja, potlači svojo avtentičnost, da bi bil ljubljen.
Ko odraste, pogosto ne ve več, kdo v resnici je, kaj si želi in kaj ga resnično osrečuje.
Vsak izmed nas nosi vsaj eno ali več izvornih travm.
Ozavesti v kateri/h najdeš sebe.
1. IZVORNA TRAVMA: ZGODNJA ODTEGNITEV OD MAME
Novorojenček bi moral biti v prvih letih življenja nenehno ob svoji mami.
Do tretjega leta starosti je idealno, da sta mama in otrok čim več v istem prostoru, da otrok čuti njeno bližino, varnost, toplino in ljubečo prisotnost.
Travma zgodnje zapustitve mame pogosto nastane že ob rojstvu, npr. ob carskem rezu, pri ločitvi zaradi nočnega počitka matere, zdravljenja v inkubatorju ali hospitalizacije zaradi zdravstvenih zapletov mame ali novorojenčka.
Nadaljuje se z zgodnjo vključitvijo v vrtec, prihodom sorojenca ali drugimi oblikami ločitve od matere pred četrtim letom starosti otroka.
Ne gre le za fizično odsotnost, ampak tudi za čustveno, psihično in energijsko nepovezanost matere z otrokom npr. zaradi (poporodne) depresije, izgorelosti ali potlačene travme.
Otrok to doživi kot zapuščenost, kar se globoko zapiše v telo in podzavest.
Posledice te travme v odrasli dobi:
Občutki osamljenosti in manjvrednosti.
Vzorec:
Nisem dovolj dobra. Ne zaslužim si. Nisem vredna. Nimam pravice. Sama sem za vse.
Maska:
Skrbnica, pomočnica, rešiteljica ki daje prednost in moč drugim, sebe pa postavlja na zadnje mesto.
Težave pri postavljanju mej in zaščiti svoje energije.
Globoka notranja osamljenost, četudi je obkrožena z ljudmi.
Strahovi:
Pred zapustitvijo, smrtjo, izpostavljanjem, da nisi dovolj dobra.
Odnos do sebe:
Človek, ki nosi to travmo, razvije nezavedno sovraštvo do sebe.
Sabotira svoje odnose, priložnosti, zdravje.
Pogosto se izdaja, odpoveduje sam sebi, se žrtvuje.
Notranji glas mu šepeta: Ti nisi pomembna. Nisi vredna. Si ne zaslužiš.
Drugi so boljši od tebe.
Odnos do denarja:
Ker v podzavesti verjame, da ni vredna, ima velikokrat težave z denarjem.
Težko prosi ali sprejema, saj verjame, da si ne zasluži.
Denar prihaja z naporom, trpljenjem ali pa sploh ne pride.
Ponavlja se občutek pomanjkanja ali krivde in sramu ob obilju.
Pogosto tak človek tudi daje preveč (lahko tudi brez plačila), ker išče potrditev vrednosti zunaj sebe.
Kot starš:
Tak starš pogosto nezavedno postavi svojega otroka v vlogo mame, ki jo sam ni imel.
Postane posesiven, čustveno odvisen od otroka, ne zna postavljati zdravih meja. Vzgoja je permisivna, moč preda otroku.
Otrok se uči, da mora skrbeti za druge, ignorira sebe.
Otrok takega starša lahko odraste v narcisoidno osebnost.
Zaradi potlačene bolečine se takšen starš ni zares sposoben čustveno povezati s svojimi otroki.
Tako se ista travma kot negativen vzorec prenaša naprej, iz generacije v generacijo.
Kot notranji otrok:
Ta oseba nosi v sebi ranjenega, osamljenega notranjega otroka, ki je ostal v trenutku zapustitve.
V odrasli dobi hrepeni po varnosti, pozornosti, nežnosti, pogosto na nezdrav način.
“Mamo” išče v partnerjih, otrocih, šefih, učitelji, a se znova in znova počuti zapuščeno in razočarano.
Ta izvorna travma oblikuje človekovo jedro, vpliva na njegovo doživljanje sebe, odnosov, sveta, obilja in notranje varnosti.
Z zdravljenjem te rane lahko prekinemo negativen cikel sabotaže in ustvarimo nove temelje občutkov varnosti, lastne vrednosti in brezpogojne ljubezni do sebe.
Prav tako pa se znova vzpostavijo notranji mir, moč in zadovoljstvo.
Pozitivno vrednotenje sebe ima zelo visoko vibracijo s katero pozitivno vpliva na vsa življenjska področja.
Ali z drugimi besedami, življenje lahko postane čudovito.
2. IZVORNA TRAVMA: ZAVRNITEV/NE SPREJEMANJE
To je ena najglobljih ran, ki jo lahko človek doživi občutek, da ni bil zaželen.
Da si prišel na ta svet, a nisi bil v ljubezni sprejet.
Mama je morda želela splaviti.
Ali pa je oče rekel: "sedaj ni pravi čas za otroka".
Morda sta starša molčala o tem, a otrok v maternici zazna, čuti energijo zavrnitve.
Travma nastane tudi, ko s strani staršev in družine otrok ni sprejet takšen kot je:
Rodi se punčka, a oče je želel fantka.
Otrok je po karakteristikah drugačen od svojih družinskih članov in tega starši ne morejo sprejeti:
Npr. umetniška, nežna duša v družini, kjer je denar najvišja vrednota.
Zavrnitev ni vedno izrečena, a jo telo, srce in duša otroka zaznajo kot nevidno silo, ki govori:
»Ne želim te. Ne pripadaš. Nisi dobrodošel.«
Otrok z zarezo te travme odraste v odraslega, ki nosi notranji sram, da sploh obstaja.
Počuti se, kot da nima pravice biti tukaj.
Kot da je na tem svetu preveč, odveč.
In se zato nenehno opravičuje, skriva, umika, zapira vase.
Tipični vzorci te travme:
– Ne pripadam.
– Nisem dovolj dober, da bi bil ljubljen.
– Če bom pristen, me bodo zapustili.
– Moram biti neopazen, da bom varen.
– V svoji resnici sem nezaželen.
Odzivi telesa in psihe:
Telo je pogosto napeto, krči se v želodcu, grlu, prsih.
Psihično se ta oseba pogosto izolira, težko gradi odnose, ne zaupa.
Ima občutek, da jo bodo ljudje vedno na koncu zavrnili in zato jih raje sama zapusti prej.
Odnos do denarja:
»Ne zaslužim si. Ni zame. Denar je za tiste, ki so vredni, ne pa zame.«
Denar ne prihaja, ker oseba na globoki ravni verjame, da nima pravice obstajati, kaj šele prejemati.
Kot starš:
Ta oseba se trudi biti popolna mama ali oče.
Perfekcionizem je zaščita pred novo zavrnitvijo.
A otrok ne potrebuje popolnega starša, temveč prisotnega.
Pogosto se (čustveno) umika od otroka, sledijo občutki krivde.
Kot otrok:
Nosi občutek, da mora nenehno ugajati.
Biti tih. Priden. Ne povzročati težav.
Ker če bo kdaj »preveč«, bo zavrnjen.
Tudi ta travma enako kot prva oblikuje človekovo jedro, vpliva na njegovo doživljanje sebe, odnosov, sveta, obilja in notranje varnosti.
Enako pa lahko z zdravljenjem te rane prekinemo negativen cikel sabotaže in ustvarimo nove temelje občutkov varnosti, lastne vrednosti in brezpogojne ljubezni do sebe.
Prav tako se znova vzpostavijo notranji mir, moč in zadovoljstvo.
Pozitivno vrednotenje sebe ima zelo visoko vibracijo s katero pozitivno vpliva na vsa življenjska področja.
Ali z drugimi besedami, življenje postane čudovito.
3. IZVORNA TRAVMA: PONIŽANJE
Nastane takrat, ko je otrok izpostavljen sramotenju, zasmehovanju, kritiki in nespoštovanju svojih meja.
Ko otroku govorijo:
»Sram te bodi, poglej se kakšna si!«
»Kako si lahko to naredila?!«
»Primerjanje z drugimi«
Otrok, ki doživi ponižanje, se začne skrivati pred svetom, a še bolj pred sabo.
Zanika lastne potrebe, občutke, telo.
Postane nekdo, ki ne zna več reči NE.
Vzorci, ki izhajajo iz travme ponižanja:
– Raje (ne) naredim, kot da se spet osramotim.
– Najprej drugi, potem jaz.
– Moje telo je umazano.
– Seksualnost je nekaj sramotnega.
– Če si vzamem preveč, sem sebična.
Odnos do sebe:
Samopodoba je poškodovana.
Ljudje s to rano se ne znajo pohvaliti, ne dovolijo si uspeha.
Ker verjamejo, da si ne zaslužijo. Da bi jih ljudje takoj obsojali.
Odnos do denarja:
»Če imam preveč, bom pohlepen.«
»Denar pokvari ljudi.«
»Dovolj je, da preživim, ne rabim več.«
Kot starš:
Pogosto projicira sram naprej na otroke.
Zavira otrokovo spontanost, svobodo, telo.
Ali pa postane preveč popustljiv, da ne bi ponovil starševskih napak in tako izgubi avtoriteto.
Kot otrok:
Že zelo zgodaj zatre svoje resnične potrebe.
Živi z občutkom krivde in sramu.
Skrbi za druge in se pogosto žrtvuje, ker misli, da samo tako ima pravico do ljubezni.
To je travma, ki zaznamuje srčiko samospoštovanja, samopodobe in samozavesti.
Ob razrešenju te travme lahko dobi človek popolnoma novo notranjo identiteto, saj postane veliko bolj samozavesten.
Lastna vrednost zelo naraste.
Prav tako pa se znova vzpostavijo notranji mir, moč in zadovoljstvo.
Pozitivno vrednotenje sebe ima zelo visoko vibracijo s katero pozitivno vpliva na vsa življenjska področja.
Ali z drugimi besedami, življenje postane čudovito.
4. IZVORNA TRAVMA: IZDAJA IN ZLORABE
To je rana, ki nastane, ko je otrok izdan, ko mu osebe, ki naj bi ga varovale, naredijo ravno nasprotno.
Gre za čustveno, fizično, psihično ali spolno zlorabo in hkrati izdajo.
A tudi za subtilnejše oblike, ko starš izdaja otrokovo zaupanje z manipulacijo, lažmi, prevarami ali obljubami, ki se jih ne drži.
Če otroku ne zaupa in verjame.
Ali pa celo, ko se starš ne postavi za svojega otroka (pred drugimi otroci, vzgojitelji, učitelji).
Otrok, ki doživi izdajo, ne zaupa nikomur več.
Še huje, ne zaupa več sebi.
Nekje globoko v sebi je prepričan, da je on kriv.
Da si je to zaslužil.
Vzorci te travme:
– Ljubezen je nevarna.
– Nihče mi ne bo stal ob strani.
– Moram imeti vse pod nadzorom.
– Če zaupam, bom prizadeta.
– Moja občutja niso pomembna.
Preživetveni mehanizem:
Kontrola. Perfekcionizem. Moč.
Človek razvije močno zunanjo osebnost, pogosto postane zelo uspešen, dominanten, karizmatičen.
A znotraj nosi globoko praznino, ki jo ni mogoče zapolniti.
Odnos do denarja:
»Samo če imam moč in denar, sem varen.«
»Zaupam samo sebi.«
Denar postane zaščita, status, dokaz vrednosti.
Kot starš:
Ne zna sprostiti kontrole.
Z otroki je strog, hladen, distanciran.
Ali pa popolnoma odsoten, čustveno in/ali fizično.
Kot otrok:
Zelo hitro odraste.
Ne zaupa nikomur.
Čuti, da mora sam preživeti, brez pomoči.
Tudi ta travma zaznamuje srčiko samospoštovanja, samopodobe in samozavesti, vendar ravno obratno od prejšnje.
Navzven je človek s takšno travmo zelo samozavesten, uspešen in močan, vendar je to le zunanja podoba.
Njegovi notranji občutki lastne vrednosti so ravno tako zelo nizki.
Človek s tako travmo vrednoti samega sebe izključno na bazi zunanjih, materialnih uspehov.
On kot sam nima vrednosti, globoko v sebi je prestrašen in osamljen.
Ob razrešenju te travme lahko dobi človek popolnoma novo notranjo identiteto, saj končno najde v sebi notranji mir in zadovoljstvo.
Vrednotenje in samopodoba ni več le vezana na zunanje uspehe.
Resnična, notranja lastna vrednost zelo naraste.
Pozitivno vrednotenje sebe ima zelo visoko vibracijo s katero pozitivno vpliva na vsa življenjska področja.
Ali z drugimi besedami, življenje postane čudovito.
5. IZVORNA TRAVMA: NEPRAVIČNOST
Ta rana nastane, ko je otrok obravnavan z nepoštenostjo, strogo avtoriteto ali hladnostjo.
Ko se njegove potrebe ne upoštevajo, ko je kaznovan, če pokaže čustva.
Ko mora nenehno dokazovati svojo vrednost.
Vzorci te travme:
– Življenje je boj.
– Moram biti popolna, da me sprejmejo.
– Ne smem jokati, ne smem pokazati šibkosti.
– Nihče me ne razume.
– Ljubezen si je treba zaslužiti.
Odziv telesa in psihe:
Telo je pogosto zategnjeno, nadzorovano.
Oseba potlači čustva in jih nadomesti z učinkovitostjo.
Je deloholik. Dela, da bi dokazala, da je dovolj dobra. Da je vredna.
Odnos do denarja:
»Samo če si ga krvavo zaslužim, ga lahko imam.«
»Denar pride skozi garanje.«
»Ne smeš si vzeti, kar si želiš, to je sebično.«
Kot starš:
Strog. Visoka pričakovanja.
Otroke spodbuja k uspehu, a brez prave čustvene podpore.
Pogosto ponavlja vzorec čustvene hladnosti.
Kot otrok:
Zelo zgodaj se nauči: čustva = šibkost.
Uči se, da mora »biti pridna«.
Potlači pristnost in postane to, kar drugi od njega pričakujejo.
Tudi ta travma zaznamuje srčiko samospoštovanja, samopodobe in samozavesti podobno kot prejšnja.
Navzven je človek s takšno travmo zelo samozavesten, uspešen in močan, vendar je to le zunanja podoba.
Njegovi notranji občutki lastne vrednosti so ravno tako zelo nizki.
Človek s tako travmo vrednoti samega sebe izključno na bazi zunanjih, materialnih uspehov.
On kot sam nima vrednosti, globoko v sebi je prestrašen in osamljen.
Ob razrešenju te travme lahko dobi človek popolnoma novo notranjo identiteto, saj končno najde v sebi notranji mir in zadovoljstvo.
Vrednotenje in samopodoba ni več le vezana na zunanje uspehe.
Resnična, notranja lastna vrednost zelo naraste.
Pozitivno vrednotenje sebe ima zelo visoko vibracijo s katero pozitivno vpliva na vsa življenjska področja.
Ali z drugimi besedami, življenje postane čudovito.
To je 5 najpogostejših travm, ki jih ima v različnih kombinacijah malodane vsak izmed nas.
So odgovor na vprašanje, zakaj delo na sebi ne prinaša rezultatov.
In so temelj na katerih stoji celotno življenje.
Čas je draga duša.
Ne da popraviš sebe saj si čudovita, ampak da zaceliš rane svojemu notranjemu otroku
Samo ranjena si.
In te rane se da zaceliti.
Vredna si nežnosti.
Vredna si.
Lahko poskrbiš zase.
Zaslužiš si to.
Če te je nekaj v tem zapisu nagovorilo in če čutiš, da si pripravljena prisluhniti in pomagati svojemu ranjenemu notranjemu otroku, ki se v tebi oglaša, potem sem tukaj zate.
Z odprtim srcem, Anija Siana
inspiracije