Mojca Koprivnikar

Zamera ali čudež?

11. junij 2017    1121 ogledov

Včasih smo ljudje resnično čudna bitja. Želimo si čudeža ali čudežev v svojem življenju, a kaj veliko nismo pripravljeni storiti zanje. Saj vem, zdaj se boste realisti dvignili in rekli, da si pa vsi ne želijo čudežev. Da morda obstajajo bolj realistični in prizemljeni posamezniki, ki so dovolj realni, da vedo, da čudeži ne obstajajo. Pa vendar. Dovolj predrzna bom in bom rekla, da si nekje globoko v sebi vsi želimo čudežev in čarobnosti.

Nekateri nič več ne verjamejo, da je mogoče

Zakaj je tako, je seveda druga zgodba in običajno pristanemo v otroštvu, ko nam je bilo verjetje in zaupanje v čarobnost življenja na neki način odvzeto ali potlačeno. Temu se pogostokrat priključijo še značilnosti družbenega okolja, v katerem živimo. A danes se v vse to ne bom spuščala.

Danes se vam bom približala s čudeži in čarobnostjo

Ja, verjamem, da obstaja – oboje. In ne živim v pravljici. Imela sem številna mukotrpna leta, hodila sem po globokem močvirju, kjer se mi je na trenutke zdelo, da življenja ni več, in sem že skoraj obupala. Včasih se mi je zdelo, da sem povsem sama in da me bo živi pesek tega močvirja zdaj zdaj posrkal vase za vedno. Na trenutke sem si tega celo želela. A danes, kot sem že rekla, tja ne grem. Danes govorim o izbiri. O čudežih in čarobnosti.

Vendar tudi ne bom nizala primerov, s katerimi bom dokazovala obstoj čudežev, kajti to ni bistvo. Študije primerov in dokaze potrebuje tisti, ki ne verjame. Pa tudi takšnih skeptikov je dovolj, a tudi tistih, ki jim iskra le posveti. Čez noč. Veliko življenjskih zgodb sem napisala in spoznala veliko zanimivih posameznikov, ki so padli povsem na dno in se dvignili. Veliko. Pa takšnih, ki so ozdravili 'neozdravljive' bolezni. Vse te napisane zgodbe so bile skorajda meni sporočilo, da naj začnem verjeti. Takrat ...

In danes vem, da je vsa poanta v tem, v kaj verjameš in do kolikšne mere si zmožen to sprejeti v svoje življenje

Lahko je pred tvojim nosom, toda če tvoja širina ne seže dovolj globoko, ne boš tega znal sprejeti oz. tega ne boš niti zaznal v svoji bližini. Tako se krog vrti in vedno, ko ti vesolje čudež podari, pa ga ne sprejmeš, se ta isti krog spet ponovi. Lahko ti podari partnerja, osebo, ki je zate 'popolna', toda če je ne zmoreš sprejeti, boš znova končal na istem vrtiljaku – žalost, osamljenost, isto neizpolnjeno hrepenenje se bo spet zavrtelo, morda pa si želiš ozdraveti, a ne verjameš, da je mogoče, ker te je družba vse življenje prepričevala, da ni možno pozdraviti nekaterih bolezni. Drži, če tako verjameš. Ne drži, če verjameš, da je ozdravitev možna. Nekatera prepričanja so včasih tako globoka, da je treba globoko poseči za izkoreninjenje. Sliši se morda naporno – veliko bo dela in truda. Toda kjer je veliko dela in truda, so tudi nagrade velike in dolgotrajne. Čudežne in čarobne, JA.

Življenje je radodarno in ponuja roko v vsakem trenutku

Celo najradodarnejše je takrat, ko nam niza težke preizkušnje. Kaj ni bilo že v šoli tako, da težji ko je bil test in boljša ko je bila ocena, večje je bilo tudi zadovoljstvo ob tem?

Vprašanje je torej le v zmožnosti sprejemanje in videnja. Pa … prepuščanja. V neki točki življenja so mi vsi govorili, da se moram prepustiti in stvari se bodo zgodile. Te besede sem imela že vrh glave. Nisem vedela niti tega, kako naj se prepustim, kaj šele, kaj prepuščanje pomeni. Ob živce me je spravljajo vedno znova, ko sem slišala stavek: Prepustiti se je treba. Groza.

Tako sem se nekega lepega dne odpravila na sprehod. Med hojo sem v mislih ponavljala: Vedno, ko izbiram med zamero, obžalovanjem in čudežem, se odločim za čudež. Povsem spuščam vse zamere in vso preteklost in izbiram čudež zdaj in vedno. To sem ponavljala kar nekaj časa. Potem sem nehala in preprosto pogledala v nebo ter rekla: Prosim, potrebujem čudež, pošljite mi ga. Pa sem hodila naprej in nekaj mi je reklo, naj zavijem z običajne poti, ki jo sicer prehodim. V tistem trenutku se niti nisem ukvarjala s tem, da sem pravzaprav zavila na drugo pot. Preprosto sem zavila in šla. Tako sem prišla do točke, kjer sem se spontano ustavila in pogledala na svojo desno, kjer je na zidu pisalo: Čudež se ne zgodi – čudež sam – to si ti. Neverjetno? Zelo. Ostala sem odprtih ust, kako se je vse neverjetno poklopilo.

Na tej točki ni bilo nič več razmišljanja, kdo ali kaj – MI SMO TISTI, KI USMERJAMO ENERGIJO

Mi smo kapitan ladje in plula bo tja, kamor jo bomo usmerili sami. Če je ne bomo usmerjali, jo bo morje neslo samo, po svoje, in to pomeni, da bomo lahko trčili ob skalo, nasedli ali se celo zagozdili. Enako se lahko zgodi tudi takrat, ko še nismo dovolj izurjen kapitan, da bi ladjo usmerjali dovolj odločno in samozavestno, pa tudi takrat, ko pride do nepredvidljivih okoliščin, kot je recimo neurje. Vendar je bistvena razlika, ali gremo v vse to z zavedanjem, ali pa preprosto pustimo, da nas odnaša, zanaša in pravzaprav nikoli ne pridemo tja, kamor želimo priti.

Verjamem, da se stvari ne razrešijo same po sebi

Potrebni so namera, jasnost, odločnost in hkrati tudi verjetje, zaupanje in predanost ter zaupanje sebi in življenju. Verjamem pa, da smo mi tista razrešitev.

V resnici je življenje in vse v njem zelo preprosto, vendar tako radi zavijamo s te poti in zapletamo. Kako preprosto je življenje, vidimo po izbirah, ki jih imamo: strah ali ljubezen? Jeza, nemoč ali moč? Žalost ali veselje? Praznina ali polnost? … In še in še … Preprosto, kajneda?

 

Deli svoje izkušnje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...