Pogosto lahko čutimo ponos, ko se čutimo izjemno duhovne in skromne. Lahko čutimo ponos, za vse delo na sebi, ki smo ga do sedaj naredili. Lahko čutimo ponos za vse delavnice, ki smo se jih udeležili, vse ure meditacij in joge za nami, vse znanje, ki smo si ga nabrali. Lahko čutimo ponos glede vseh učiteljev, ki so nam pomagali na poti, za vse knjige, ki smo jih prebrali. Lahko, da se počutimo bolj vzvišene in posebne kot povprečni Janez ali Metka. Mar ne?
Ali lahko izrečem dobrodošlico svojemu duhovnemu ponosu?
In vsaj za zdaj in najbolje kot lahko, ali lahko izpustim ta občutek ponosa?
inspiracije