Kdaj si nazadnje zrl/-a v zvezde? Tako, resnično zrli v njih in občutili moč nočnega neba? Občutili vso neskončnost in moč vesolja?
Kot otrok sem se vedno spraševala, le kdo je tam doma? Kaj delajo tam? Kako je lahko nekaj neskončno? Še zdaj se velikokrat ustavim in opazujem nočno nebo. Pošljem pozdrave nekomu tja v brezskončnost in si nekaj zaželim. Da se izpolnijo vse moje sanje. Tiste, ki se še niso in vem, da se bodo.
Pa ti? Si še upaš sanjati? Se še spomniš sanj, ki si jih imel-a kot otrok? Ali še živijo nekje globoko in upajo, da jih boš nekoč le spet slišali in poslušal/-a? In da jih ne boste stalno, ko bodo pokukale navzven, spet potisnili globoko v svojo notranjost. Ker so ti nekoč rekli, da ni mogoče, da jih živiš. Ker ti še vedno tako govorijo. Mogoče pa jih celo živiš. Trdno upam, da jih. Če pa jih ne, pa te v imenu njih prosim, da jih končno slišiš in jim dopustiš, da se dvignejo na plano in zasijejo v vsem svojem siju.
inspiracije