Ne podcenjuj svoje življenjske zgodbe.
Mogoče je ne razumeš takoj in je zelo hudo, ko si v njej.
Vendar brcaš, panično iščeš izhod in odgovore na vse to.
Jih najdeš. Se osvobodiš, spremeniš.
In zgodba odide v pozabo, v preteklost, v praspomin. In samo še na vsake toliko časa se je spomniš in v mislih se ponovno pojavi vprašanje "Zakaj?" Zakaj mi je bilo vse to treba, da doživim?
Vse dokler enega dne druga oseba se ne znajde v tem. V istem brezupnem položaju, kjer izgublja svojo življenjsko voljo, energijo in moč ter panično išče izhod in pomoč.
In izvlečeš iz omare svojo zgodbo in ji po svojih doživetih in preživetih korakih razkriješ in pokažeš lastno prehojeno pot.
Jo s tem opogumiš. Ji odpreš oči. Vliješ voljo in pogum ter jo usmeriš v novo, tudi za njo osvobajajočo pot in v osebnostni mir.
Nekega dne boš povedal/a svojo zgodbo o tem, kako si premagal/a to, kar si preživel/a, in to bo nekomu drugemu vodnik za preživetje.
inspiracije