"Vsaka mama je prava mama,
dana za srečo in veselje.
Prava in ena sama,
za vse življenje."
~ Tone Pavček ~
Prejšnji teden sem zadnji blog pisala o ločevanju na dobro in slabo. Tema, ki jo bom danes pisala je namenjena tudi bodočim mamam, ki še čakajo svoje prvorojence in se soočajo že v nosečnosti z različnimi oblikami nasvetov z vseh koncev. Na koncu je glava polna nepotrebnih informacij in seveda jih uporabiš le nekaj.
Preden se v življenje inkarniramo, imamo na voljo izbrati svoje starše in vemo, kakšno življenje želimo izkušati. To se kodira z našim DNK zapisom. Zato si ne komplicirajte svojega življenja, tam kjer ni potrebno. Zakoni narave poskrbijo za vse. Kot so nam rekli v materinski šoli, naredite si sebi bolj lahkotno in ne obremenjujoče materinstvo. Drži. Vse je v lahkotnosti. Ni treba, da nam je težko.
Ko sem sama zanosila, sem vedela, kakšno dušo bom prejela. Drugi so mi skušali vsaditi strah in vsaditi dvom s tem, da so mi govorili: "boš videla kako bo, ko bodo krči, ko bodo zobje pa vročina in ko bo otrok to in ono". Sem rekla ok. To paše zraven in ostala povsem mirna do konca nosečnosti. (Gre za sprejemanje pogleda/stališča in dopuščanje, da tako je). Otrok ni bav bav in zmogla bom. Konec koncev imam to v genetskem materialu, ko sem izbrala telo ženske, da po naravi mi je dana sposobnost rojevanja in preskrbljenost otroka. Pika.
Osredotočala sem se le na vsak premik in gib v trebuhu in se poskusila intuitivno povezati z otrokom. Z hčerko sva ves čas komunicirali in odzivala se je nazaj. Govorila sem ji, da bo zdrava, močna punca in da bo z nama na dan rojstva vse ok.
Spomnim se kako mi je moja mama svetovala, da je pomembno, da je nosečnica zadovoljna s seboj in da ostane mirna ves čas. Pomirjena z vsemi občutki, ker tudi hormoni v ženski naredijo svoje. Poslušala sem jo! Samo njo, čeprav je ni več v fizični obliki že 11. let, mi njen glas tukaj odmeval vso nosečnost. Hvala moja draga nebeška mama. Zame si bila v vseh pogledih najbolj modra ženska.
Moj porod je trajal vsega skupaj 30 minut v porodni in potekal popolnoma brez zapletov in brez kakršnikoli proti bolečinskih dodatkov. Moje obdobje materinstva se je z njenim rojstvom začelo in že pred tem. Mnogi so mi skušali vcepiti: "ja samo materino mleko, samo to in nič drugega". Tudi sama sem bila dokaj prepričana, da bom otroka dojila tja vsaj do njenega 8. meseca, to se je meni zdelo povsem normalno in izvedljivo, a izteklo se je na koncu povsem drugače od mojih pričakovanj. Hči je že v trebuhu veliko prespala in nič drugače ni bilo, ko se je rodila. Ohranila je enak ritem. Se pravi ponoči je prespala v začetku 5. ur do kasneje 7. do 8. ur na noč, tudi čez dan je veliko spala. Za hranjenje sem jo morala zbujati na 2 do 3 ure, da se je hranila in tako je spala do 3. meseca njene starosti. Kot jih velika večina pravi: "Spanec je boljši kot žganec". Ko je moja hči postala po 3. mesecu malo bolj budna in zvedava sva se dobro začeli dojiti in steklo je vse kot je moralo, dokler se ni nekega dne sama pri 4. mesecih in pol (malo več) odstavila. Jokala sem cel teden. Nisem vedela, kaj bi. Mleko sem poskušala črpati, a se ga ni načrpalo dovolj. Ni mi drugega preostalo, kot da greva na AM (adaptirano mleko). Na mlečni formuli sva ostali vse dokler je potrebovala nekje do 10. meseca oz. leta dni. A vem, da ima otrok tudi svoje zavedanje in da sprejema odločitve zase, čeprav je še tako 'nebogljen' in je majhen, ga ima. Ona je vedela, kaj je njej prav in kaj ne. Tako se dojenček, že sam po sebi naravna in izraža svoje tegobe, ali čutenja skozi jok. Vsaka mama ve, kaj njen otrok potrebuje! Ve! To je ženskam dano z namenom povezovanja otroka preko mame in obratno.
Sama sem imela nekaj preprostih pravil:
1. Ostati miren v sebi ves čas in uživati z malčkom vsak trenutek.
2. Sit otrok, je zadovoljen otrok (ne glede na to ali je materino mleko ali AM).
3. Ko je spala ona, sem spala jaz.
4. Veliko sprehodov in skupnih trenutkov.
To je bilo meni vse. Vse ostalo sem potisnila na stran. O pametovanju vzgoje in vsega sem že na začetku postavila vsem meje. Nisem dovolila, da se vtikajo v mojo vzgojo. Kako je šlo to v 'nos' vsem :) in vsi so zavijali z očmi. Jaz sem si le mislila svoje ob tem. Otrok je moj oz. najin, rodila sem samo jaz. Vzgojila jo bom v samostojno in neodvisno žensko. To je moj cilj. Vse ostalo je nepomembno.
Ja in od svoje okolice sem dobila 'pod nos', da sem najslabša mama na tem svetu. Kako sem lahko tako grozna in ne vem kaj. Veste kaj? Nič slabša mama nisem. Zakon vesolja je poskrbel tako, da sem ves čas svoje porodniške lahko delala (lahko sem pisala, lahko sem delala s strankami, lahko sem postorila kaj po stanovanju. šla kdaj ven s prijateljicami ipd.). Moja hči ni mogla biti ves čas odvisna od mene. Vesolje je vedelo, kako naravo dela imam, otrok se je temu le prilagodil. Na koncu je vedno tako, kot mora biti. Za vse je poskrbljeno, le zaupati moramo v dani situaciji, da je tako prav. Vse kar je zmotilo druge, da je moj otrok spal. Vsi zobki so zrasli brez spremljajoče se vročine, imela je zelo malo krčev (ti so bili odvisni od tega kaj jem sama in je napenjalo njo) in otrok je zdrav. Zakaj je druge motilo, da je moj otrok tak? Ker sem ves čas mirna, name niso mogli vplivati in mi jemati moč z občutkom dajanja krivde, nemoči, dvomov in strahov. Otrok posledično zaradi moje mirnosti ne zaznava mojega stresa, ko pa sem v nekem stresu to moja hči začuti, seveda pride do verižne reakcije. Odziva se enako kot jaz ali njen oče. Zato je moja hči dobro ogledalo tako meni, kot možu. Tukaj je, da me opozori preko njenega izražanja, kdaj je čas, da se vzamem v roke in se pomirim.
Ko danes gledam nazaj ali bi lahko kaj spremenila ali popravila? Nič. Ničesar ne obžalujem in sem zadovoljna mama. Prišla sem na ta svet, da ga živim, da uživam v polni meri in da na koncu, ko zrem nazaj, nimam obžalovanj. To je moja odločitev in izbira.
Ko smo mirni v sebi je, tudi materinstvo lepo. Naj bo vaše tudi in ne obremenjujte se z drugimi. Vi veste kakšna mama boste vašemu otroku. Prav takšna kot ste ta hip ste najboljša.
Harmonični odnosi so temelj za srečno, ljubeče in bolj zdravo življenje.
Z ljubeznijo,
Aleksandra Rehar
inspiracije