Marisa El Rosa

Vse, kar se danes še(le) dogaja, se je že zgodilo

23. november 2020    80 ogledov

Že davno tega sem spoznala, da v življenju naključij ni in da celotno stvarstvo deluje po načelu vzrok-posledica in akcija-reakcija. Vedno torej obstaja logična razlaga za vse, kar se dogaja, le najti jo je treba. Velikokrat sem se spraševala, zakaj je zlasti danes toliko zla na tem svetu in zakaj smo morali tudi jaz in moji najdražji tako zelo trpeti. A čeprav sem prebrala številne knjige in razmišljanja na to temo, me nobeno v resnici ni prepričalo. Potem pa sem preko dogodkov v svojem življenju in s pomočjo svojih nadčutnih zaznav, ki me spremljajo, odkar vem zase, prišla do osupljivega odgovora.

Živela sem življenje Izvira

Neke noči sem se v sanjah vzpela v nebo in od tam opazovala, kaj se dogaja s celotnim obstojem. Videla sem, da je ta materialno in duhovno že tako onesnažen, da vse v njem umira, umiral pa je tudi on sam. Kljub moreči vsebini sanj sem se zbudila z občutkom neverjetne moči. Z zavestjo, da lahko to spremenim. Takoj sem dobila asociacijo na svojo vizijo, v kateri sem bila svetloba, ta pa se je od mene razširila na celotno stvarstvo in izničila temo. Videnje je govorilo samo zase. A kako bi lahko en sam človek spremenil celotno stvarstvo?

Človek ne, Izvir pa! 

Razkrito mi je bilo, da je moj vodnik v življenju IZVIR SAM (sinonimi: Narava, Vesolje, Obstoj) in da sem sicer živela svoje življenje, ki pa je bilo tudi življenje Izvira. Vse, kar se je dogajalo meni in mojim najdražjim, se je tako dogajalo tudi z Izvirom in preko svojega sem dejansko podoživela Njegovo življenje. 

Večno življenje ni obstajalo od nekdaj

Po tem razkritju sem na svoje življenje in na življenja mojih najdražjih pričela gledati z nove perspektive in vse, kar se nam je dogajalo, tudi tisto slabo, je dobilo drugačen pomen. Prav tako pa so se v novi luči pokazale moje dotedanje sanje, vizije in druge nadčutne zaznave.

Tako sem se spomnila na svoje videnje, v katerem sem iz svetlobe začela padati v jamo, v črno luknjo, nato pa me je neka sila  prestregla in dvignila nazaj na površje, kjer je sijalo zlato sonce. Ta vizija v popolnosti opiše pot, ki sem jo prehodila v svojem življenju. Ker pa sem sedaj vedela, da sem živela tudi življenje Izvira, sem spoznala, da je enako pot prehodil tudi On. Na začetku svojega življenja je bil Izvir samo Življenje in Življenje samo, bil je čisto Dobro, bil je BOG. Potem je naredil napako in s tem ustvaril svoje diametralno nasprotje, Smrt. Postal je SMRTNIK, ki je v sebi nosil Življenje = Dobro = Boga in Smrt = Zlo = Vraga. Napaka (Smrt) je bila v začetku majhna in šibka, zato je Izvir sploh ni zaznal. S časom pa je ta rasla in se krepila na račun njegovega Življenja. Izvir jo je poskušal na različne načine pregnati iz sebe, a ker je sam tisti, iz katerega vse izhaja in v katerem vse obstaja, mu to nikakor ni uspelo, saj je ves čas o(b)stajala v njem. Skušal je znotraj sebe najti mesto, kjer mu ne bi škodovala, a kjerkoli je bila, mu je stregla po življenju. Nazadnje se je poizkusil z njo boriti, ker pa sta moč in količina Smrti v njem stalno rasli, moč in količina Življenja v njem pa zato padali, mu je sčasoma začelo zmanjkovati energije. Kaos v njem je postajal vedno bolj neobvladljiv in Izvir se je iz Dobrega, Boga, Življenja vse bolj spreminjal v svoje nasprotje: v Zlo, Vraga, Smrt. Tik pred svojim neizogibnim (samo)pogubljenjem pa je doumel, da Smrt sama nima življenja niti ga ni sposobna ustvarjati in da je dejansko On sam tisti, ki ji ga daje. Zato je On sam tudi tisti, ki ji ga lahko vzame. Ker pa se je naučil, da ni nezmotljiv, in da se bodo napake kljub dobrim namenom pojavljale naprej, se je zavedel, da bo to moral početi vseskozi. Šele s to odločitvijo pa je ustvaril pogoje za svojo večnost in postal Večno Življenje, Večno Dobro, VEČNI BOG.

Nova zapoved: »Prepoznavajte in popravljajte svoje napake!«

Izvir je tik pred svojim (samo)izničenjem torej spoznal, da ga življenje s Smrtjo neizogibno vodi v pogubljenje in da ga le stalno življenje brez nje vodi v večno življenje. Ker pa je On sam tisti, iz katerega vse izhaja in v katerem vse obstaja, tudi človeštvo, tudi nam 'zapoveduje', da sledimo njegovemu novemu vzoru in prepoznavamo in popravljamo svoje napake, ki so izvorno dejansko Njegove napake. Seveda nikogar od nas ne more prisiliti, da bi to storil. A v resnici izbire niti nimamo, saj so posledice ene oziroma druge naše odločitve jasne. Vse, ki ne bodo sledili njegovemu novemu vzoru, bo namreč Izvir, ki je sedaj Večno Dobro, Večni Bog, Večno Življenje, prepoznal kot svojo napako in jim življenja ne bo (več) da(ja)l, tistim, ki bomo njegovemu novemu vzoru sledili, pa bo stal ob strani in nam pomagal na poti v večno življenje. In čeprav bo ta pot od nas zahtevala veliko truda in vztrajnosti, saj je prepoznavanje in popravljanje okostenelih vzorcev lahko dolgotrajno in težko, nas bo naše (po)trpljenje za razliko od prej, ko so nas napake (Smrt) neizbežno peljale v kaos in pogubo, vodilo v čistost, red in večno življenje. To pa je nagrada, za katero se splača potruditi.

Prelomni čas in nova, zlata doba

V trenutku, ko je Izvir, tisti, iz katerega vse izhaja in v katerem vse obstaja, sklenil, da se s Smrtjo ne da živeti, in da ga le stalna brezmadežnost (= življenje brez napak), vodi v večno življenje, se je ta njegova odločitev tudi že realizirala. Ker pa je Smrt, ki se je s časom manifestirala v mnogih oblikah in na najrazličnejše načine, v Njem dotlej povzročila že veliko škodo, bo popravljanje številnih napak zahtevalo svoj čas. Zato se je realizacija odločitve, hkrati ko se je ta že zgodila, tudi zamaknila in upočasnila. Prišlo je do svojevrstnega fenomena, da se je nekaj, kar se je (že) zgodilo v trenutku, takrat šele začelo dogajati. In še vedno poteka. Danes tako živimo v prelomnem času, v katerem je vsak od nas po eni strani priča, po drugi strani pa aktivni udeleženec preobrazbe in prehoda Izvira in vsega obstoja iz pekla v (novi) raj, iz črne v zlato dobo, iz skorajšnje smrti v večno življenje.

Vse je (bilo) zapisano 

Pred časom me je v stanju globoke meditacije prešinila misel, da sem knjiga. Čeprav sem taka sporočila svoje podzavesti že pred tem jemala zelo resno, saj sem ugotovila, da se vsa slej ko prej tako ali drugače v življenju tudi realizirajo, v tistem času še nisem imela tako razvitih spoznanj, kot jih imam danes, zato njenega smisla takrat še nisem doumela. In šele mnogo let za tem, ko se, modrejša kot sem bila tedaj, oziram na svoje življenje, lahko rečem, da celovito  razumem njen pomen. Dandanes namreč vem, zakaj sem imela že vseskozi občutek, da se dogaja nekaj,kar se je že zgodilo in zakaj se je moje življenje dejansko odvijalo in se še vedno odvija  tako, kot bi ga nekdo že vnaprej zapisal. Ker ga tudi je. Izvir. In sčasoma, ko sem z Njegovo pomočjo uvidela in prepoznala svoje mesto v scenariju Njegovega življenja, sem spoznala, da je bilo moje poslanstvo na lastni koži doživeti in doumeti  resnico o večnem življenju Izvira ter jo nato tudi obelodaniti. A v nasprotju z zmotnim prepričanjem, da ob vnaprej določeni 'usodi' ni potrebno storiti ničesar, da bi se ta realizirala, bo dejansko prav vse in prav vsak od nas odigral vlogo, ki mu jo je določil in tako kot mu jo je zapisal Izvir. V 'knjigi' svojega življenja. Kot sem to storila sama in kot to še vedno počnem. Zato je kljub navidezni svobodni volji 'usoda' vsakega od nas Izviru dejansko že znana, večno življenje pa tudi že izvršeno dejstvo, čeprav preobrazba Izvira in vsega obstoja (tudi človeštva) vanj dandanes še(le) poteka. 

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...