Del neke poti

Mnoga vcepljena prepričanja kaj zmoremo in kaj ne, kaj je prav in kaj ni so nas pomaknila v senco oz. v vrtinec strahu, dvomov vase in edino prav je, da se priklopimo kolektivnemu prepričanju, prikimavanju vsemu kar so drugi rekli ... Bolj ko smo se trudili izpolniti pričakovanja drugih, manj nam je uspelo. Seveda, ker to niso bila naša pričakovanja, naši cilji, naše želje, ...

A ko smo prišli do križišča priložnosti in ko je bilo potrebno odločati in izbirati ... tega nismo zmogli, niti znali. Tam ni bilo nikogar, ki bi nam povedal kaj je prav in kaj ni. In odločali, izbirali smo na podlagi vzorcev, ki smo jih pridobili v preteklosti, otroštvu, dokler nismo spoznali, da to ni naša pot, ker se je duša počutila neprijetno v našem telesu. V hipu zavedanja, da je vsa moč v bistvu v nas, smo se odklopili od kolektivnega prepričanja. Seveda ni bilo večini prav, ko smo izrazili svoja mnenja, a nam je bilo vseeno in počutili smo se svobodne. Malček nenavadno, a svobodno. Po poti samotarstva smo že tako hodili, le da tokrat svobodno in srečno.

In stopicali smo korak previdno, stopničko po stopničko, pogumno ... Si nabirali moči, se učili novih, svetlih znanj, novih izkušenj v ogledalu sreče in ljubezni.

 Za sabo smo zaprli mnoga, zastarela, hladna, temna in škripajoča vrata. Skozi svetla še stopamo, na nekatera vrata smo trkali, druga so nas odprta vabila in še vabijo in le od našega poguma, samozaupanja je odvisno kdaj in kako vstopimo. Nekaj izpitov je opravljenih, kakšnega ponovimo in nekaj jih je še pred nami.

 ... in seveda smo kot plesalci, ki se vrtimo v plesu življenja. Odvisno je le, kdo je koreograf; mi ali drugi ljudje.

Sama sem nedavno postala neutrudni koreograf. Moji koraki so še kdaj spotikajoči, a me spodbujajo, da jih oplemenitim. Vsa ta dolga pot me je tudi privedla do spoznanja, da so mi vse te izkušnje dane zato, da se oplemenitim za pot pomoči sočloveku; jim znati podati roko, ponuditi ramo, biti njihova motivacija, lučka na njihovi poti, jim pomagati videti še drugo plat medalje ali drugo perspektivo, jim vliti moč, samozaupanje in jih spomniti, da imajo vso modrost in pogum v sebi. Moj namen je prebuditi v njih edinstvenost, ljubezen, pričarati nasmeh, ...

Vodim jih lahko po poteh, ki sem jih že sama slepo prehodila in jim pokažem bližnjice (seveda le toliko, kolikor je v dobro posameznika), ki jih prej nisem videla. Ob vseh teh nalogah in poteh se še naprej urim, učim ... Hodim po strmih, lepih, ... poteh, naredim postanke in grem naprej, vedno modrejša, vedno močnejša ... vse do konca dni.

Z Ljubeznijo in Hvaležnostjo,

Natka