Tina Ananda

Imeti otroka ali ne?

piše: Tina Ananda
27. oktober 2014    786 ogledov

Zanimivo vprašanje, kaj? Je popolnoma smiselno in tudi vedno več ljudi si ga postavlja.

Pred nekaj dnevi sem bila pri svojem frizerju, ki mi je povedal, da je najina skupna znanka pravkar rodila. Po nadaljnjem čveku pa me frizer (ki je tudi sicer moj prijatelj) vpraša: »Kaj pa ti, a bi ti imela otroka?« In prijetno sem bila presenečena nad vprašanjem, kajti večina ljudi te vpraša: »Kdaj boš pa ti imela otroke?«, kot da je samoumevno, da jih moramo vsi imeti. Ste kdaj razmišljali o tem?

Torej ne, ni samoumevno, da jih bodo vsi imeli, ker se tako pač spodobi, ali da si jih vsi želijo, sicer je z njimi nekaj narobe. Torej če nimate želje po otrocih v tem življenju, je z vami vse okej. Vaša okolica pa se bo odzvala tako, kot je vaše podzavestno prepričanje o tej vaši odločitvi – torej okolica vam bo zrcalila ali vaše dvome ali pa vašo trdno in jasno odločenost. Ja, to pomeni, da sami kreiramo odziv okolice glede na naše stanje energije oziroma vibracije, ki jo določajo naša prepričanja in definicije o življenju. Ampak to je že posebna tema. :)

Še posebej 'nevarno' je, če si želimo otroka zato, da bi rešili partnerski odnos ali ker smo osamljeni ali ker potrebujemo višji smisel življenja ali ker potrebujemo nekoga, ki nas bo imel brezpogojno rad ali da bo skrbel za nas v starih letih. Kajti otrok ne more prinesti sreče tja, kjer ta ne obstaja že brez njega – v takem primeru samo še poslabša in poglobi konflikte v nas samih in med partnerjema.

In še en zanimiv podatek: ali veste, koliko otrok bi imeli res 100-odstotno srečni ljudje? Nobenega. Zakaj? Ker so že srečni.

Odločitev za otroka naj bo tudi res VAŠA odločitev

In ne pritisk okolice, partnerja ali staršev, ki si želijo vnuke, kajti dosmrtno odgovornost za svojo odločitev boste na koncu nosili vi. Imeti otroka je izredno velika in pomembna naloga in moramo se zavedati, da bodo naši otroci podedovali vse naše čustvene in družinske vzorce (kot smo jih mi od svojih staršev ali skrbnikov), če jih ne bomo predelali in rešili najprej mi. Zato mora, na primer, po stari kitajski biomedicini par, preden se poroči, najprej skozi serijo čustvenega, mentalnega, fizičnega in duhovnega čiščenja, preden sta partnerja dovolj zrela in res pripravljena za vstop v zakon in na otroke. Zelo pametno, kajne?

Tako da imamo dvojno motivacijo za delo na sebi: to delamo zase in zato, da bomo otrokom predali predvsem koristne vzorce, ki jih bodo podpirali na njihovi poti. Kajti družinski vzorci se na otroke prenašajo samodejno, ker so nam kot dihanje – niti zavedamo se ne, kakšni družinski 'programi' nas vozijo skozi vsakdanjik, samo počutimo se nezadovoljni ali nesrečni. In če se mi počutimo nevredne, osamljene, nerazumljene, jezne, prestrašene in živimo v prepričanjih, kot so »vsi moški so isti«, »življenje ni potica«, »za preživetje je treba garati«, »nihče me ne mara«, »za vse sem sama«, jih bodo naši otroci nevede vsrkali kot spužva in ta prepričanja bodo potem tudi njim narekovala življenje, kot ga nam danes.

Če pa bomo mi čim prej razrešili te svoje vzorce, ki se nam ponavljajo kot rdeča nit, in bomo manj zafrustrirani in obremenjeni ter bolj radostni in mirni, bodo naši otroci to avtomatsko pobrali od nas – brez kakršnegakoli truda, ker je to tako in tako naraven proces posnemanja. Ali ni super, da imamo tako dvojni učinek dela na sebi – mi smo bolj srečni, naše okoliščine se posledično spremenijo (ker smo se mi spremenili), hkrati pa zagotovimo dobre vzorce za naše zanamce!

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...