Višja Vibracija, delavnice, oddaja prostorov, trgovina, duhovna potovanja, založba

Šamanske tehnike zdravljenja: soul retrieval, ekstrakcija, depossession

3. november 2014    966 ogledov

Kaj je soul retrieval?

Vsakdo, ki je preživel travmatično izkušnjo, je s šamanskega vidika lahko izgubil del duše. Ko pravimo duša, mislimo s tem duhovno esenco, ki je esencialnega pomena v našem celotnem življenju, kot ga opisujemo in razumemo v naši kulturi; to je od spočetja ali rojstva pa vse do smrti. Tehnike za zdravljenje izgubljene duše se imenujejo soul retrieval in ena od klasičnih šamanskih metod je iskanje tega izgubljenega dela duše in njena obnovitev.

Še pred osmimi leti so ljudje na Zahodu soul retrieval dojemali kot praznoverno dejanje brez vrednosti, ampak stvari so se spremenile. Največ je k temu s svojim delom na tem področju pripomogla moja kolegica Sandra Ingermann, avtorica knjig Soul retrieval in Coming Home. Pred leti, ko je delala kot šamanka v Santa Feju, NM, so ji ženske, ki so prihajale k njej na terapije in so bile v otroštvu zlorabljane, omenile, da so se v trenutkih zlorabljanja psihično umaknile iz situacije, v kateri so se znašle.


Sandra je kot šamanka takoj prepoznala, da so duše teh oseb v določeni meri zapustile telo (če bi ga zapustile v celoti, bi oseba umrla), in zato je bilo logično dejanje, da najde izgubljeni del duše in ga pripelje nazaj. In tako je začela prakticirati soul retrieval za ljudi, ki so preživeli težke travme v otroštvu, in rezultati so bili osupljivi. Danes je soul retrieval pomemben del šamanske prakse na Zahodu.

Če vprašate skupino ljudi: “Kdo med vami se počuti, kot da je izgubil del svoje duše?”, je tipično, da vsi dvignejo roke. Na neki globlji ravni obstaja naravno zavedanje o tem problemu. Celo manjša travma lahko do neke mere povzroči izgubo dela duše.

Kaj je ekstrakcija?

Druga pomembna tehnika šamanskega zdravljenja je ekstrakcija. Ekstrakcija pomeni odstranitev duhovnega vsiljivca. Kot obstajajo infekcije v vsakdanji realnosti, tako obstajajo tudi duhovni vsiljivci. S tem pa ne mislimo, da so se v telo naselili zli duhovi. Najprimernejša bi bila prispodoba termitov, ki so se naselili v leseno hišo.

Če imate termite v svoji leseni hiši, ne mislite, da so termiti zli, temveč si mislite: Želim si, da termiti zapustijo mojo hišo. In podobno deluje šaman, ko odstranjuje stvari, ki motijo zdravje telesa, na primer duhovne vsiljivce, jih locira in nato odstrani. Za ekstrakcijo ni treba iti na šamansko potovanje, delo poteka tu, v Srednjem svetu, v stanju spremenjene zavesti.

Kako se v šamanizmu doseže spremenjeno stanje zavesti?

V večini kultur na svetu (90 odstotkov) se spremenjeno stanje zavesti, ki ga uporabljamo v šamanizmu, doseže z različnimi tehnikami; najpogosteje so to enakomerni, monotoni zvoki tolkal, predvsem bobna, včasih pa tudi palic, ropotuljic in drugih inštrumentov. Le v približno 10 odstotkih kultur šamani uporabijo psihadelične substance, da bi dosegli spremenjeno stanje zavesti.


S šamanističnim delom sem se srečal leta 1961, ko sem živel med Indijanci Conibo v vzhodnem Peruju. Da dosežejo spremenjeno stanje zavesti, šamani tega ljudstva uporabljajo domače psihadelike. Ko sem se vrnil v Združene države Amerike in mi je zmanjkalo zalog ayahuasce, sem začel eksperimentirati z bobnjanjem. Na moje začudenje je delovalo. To me ne bi smelo presenetiti, saj so bobni inštrument, ki ga uporabljajo šamani po vsem svetu.


Lahko bi rekli, da se vse, kar v šamanizmu najdete, uporablja, zato ker deluje. V deset  tisoč letih so šamani razvili preizkušen sistem zdravljenja; s pomočjo duha, razuma in srca ter seveda tudi z uporabo rastlinskih zdravil in drugega. Še enkrat, šamanizem je sistem, preizkušen v dolgem časovnem obdobju. Če zdravitelji v 90 odstotkih šamanskih kultur uporabljajo enako metodo, jo moramo upoštevati. In ne nazadnje odkrijemo, da deluje.

Če se vrnem k tehniki ekstrakcije: pri tej tehniki gre za spremenjeno stanje zavesti in za videnje v klientovo telo. Največji del šamanskega dela poteka v temi, in to iz preprostega razloga: šaman želi zmanjšati dražljaje vsakdanje realnosti – svetlobe, zvoka itn. – in se prestaviti v realnost, ki je našim očem nevidna. Šaman se nauči gledati v telo z 'rentgenskim pogledom', videti bolezen in njeno mesto v telesu, da bi bolezen lahko ekstrahiral, odstranil.

Ali je to kot depossession?

Depossession je delo, podobno ekstrakciji, vendar ne popolnoma enako. Ko gremo na potovanja z duhovnim namenom, je s šamanskega vidika zelo pomembno, da zapustimo Srednji svet. Nekdaj so šamani potovali po Srednjem svetu, da bi videli sorodnike, ki so živeli v oddaljenih krajih, ali da bi sledili črede selečih se živali.

Danes pa večina šamanskega dela poteka v Zgornjem ali Spodnjem svetu, kamor so šamani od davnin potovali. Šamani se neradi vežejo na duhove Srednjega sveta, ker so številni od njih zmedeni in jim primanjkuje moči – v nasprotju z Zgornjim in Spodnjim svetom, kjer srečujemo sočutna, močna in modra duhovna bitja.

Šamani se prav tako ukvarjajo z drugimi načini zdravljenja in s tem pomagajo tako mrtvim kot živim. Te šamane imenujejo psihopompe ali tiste, ki vodijo duše. Ne pozabite, s šamanskega vidika je oseba, ki je v komi, mrtva. In tako šaman osebo, ki je v komi, poišče v nevsakdanji realnosti, da bi videl, ali se želi vrniti. Šamanizem ni sistem, ki bi na vsak način želel zadržati osebe v vsakdanji realnosti, saj šaman ve, da vsakdanja realnost ni nujno tudi najboljša realnost.

Šaman gre na potovanje za osebo, ki je v komi, da bi videl, kaj si ta oseba želi. Če si želi priti nazaj, je delo šamana, da jo pripelje nazaj. Če pa si želi iti naprej – kar je največkrat primer, če umira ali pa je že umrla –, je delo šamana, da dušo te osebe vodi na mesto, kjer bo zadovoljna, da ne bi bila zbegana in ostala v Srednjem svetu.

Zdaj se lahko vrnemo k tehniki depossession. Največkrat jo je treba uporabiti, ko ljudje umrejo in jim ne uspe najti poti v drugi svet, ostanejo v Srednjem svetu in se naseljijo v živeče osebe ali jih nadlegujejo. Ko človek izgubi moč in je slaboten, če izgubi del duše in ostane prazen prostor, se lahko v ta prazni prostor naselijo zbegana in zmedena bitja. To imenujemo neprostovoljna obsedenost.

Šaman bo vodil to bitje – z njegovim dovoljenjem in šele takrat, ko to bitje spozna, da je mrtvo  –  na mesto zunaj Srednjega sveta, kjer se bo združilo z ljudmi, ki jih ima rado. In ko je to narejeno in klient ni več obseden, šaman obnovi njegovo dušo in izgubljene povezave z močmi, da bi bil klient ponovno cel in neobčutljiv za nadaljnje obsedenosti.

Depossession je tehnika, ki se razlikuje od kulture do kulture, vendar pa so osnovna načela povsod enaka. Upam, da bo naša kultura nekega lepega dne priznala potrebo in dovolila delujočim šamanom delo z duhovnimi vidiki bolezni in sodelovanje z neduhovnimi zdravstvenimi profesionalci.

Zakaj, po vašem mnenju, tega ne naredimo takoj?

Na žalost je novodobna znanost, delno tudi zaradi reakcije na cerkvene doktrine v Evropi, objavila, da duša in duhovi niso del realnosti in kot taki ne morejo biti predmet znanstvenih raziskav. No, to je a priori mišljenje, z drugimi besedami; to je izjava vere, objavljena v 18. stoletju. V resnici znanost ni nikoli ovrgla obstoja duhov. Pripomnil bi, da je zdaj, na začetku 21. stoletja, čas, da znanost preneha temeljiti na veri (veri, da duhovi ne obstajajo) in da postane prava znanost, kar pomeni, da ne zanika vnaprej obstoja določenih vrst vzrokov.

Od kod prihaja bolezen, ki jo je treba ekstrahirati?

S šamanskega vidika imamo vsi ljudje duhovno stran, če jo prepoznamo ali ne. Kadar se ljudje razjezijo, so ljubosumni ali pa so čustveno sovražno naravnani, lahko s tem nezavedno sprostijo ne le verbalno ali fizično, temveč tudi duhovno zlorabljanje. Da povem drugače: če nekdo ne pozna šamanskih principov, lahko drugim ljudem povzroči škodo na duhovni ravni.

Ljudstva vzhodnega Ekvadorja Untsuri Shuar in Jivaro, s katerimi sem preživel kar nekaj časa, pravijo tem vsiljivcem magična kopja. Bilo je veliko fevdov in vojn in včasih so zdravilci postali jezni in nedisciplinirani in so uporabili svoje moči z namenom, da bi se maščevali. Pomembno je vedeti, da je to velika napaka, ne samo etično, ampak tudi z vidika lastne dobrobiti. Ne glede na to pa, tudi če se to vpleteni osebi v danem trenutku zdi upravičeno, duhovna bitja, ki predstavljajo velik, ljubeč, skrit univerzum, prekinejo povezavo.

Lahko bi rekli, da smo kot baterije, ki jih lahko ponovno polnimo. Še vedno imamo dovolj moči in lahko povzročamo škodo, ampak naš izvor moči nas več ne napaja. To sem pogosto videl v Amazoniji. Šamani v svoji jezi še nekaj časa povzročajo škodo, toda slej ko prej se vse, kar so pošiljali drugim, povrne njim samim in pogosto se konča tako, da sami umrejo ali zbolijo, poleg tega pa nesreče katastrofalno prizadanejo tudi njihove najbližje.

To pa ne pomeni, da se ne smete razjeziti. Pomeni le, da morate biti disciplinirani in poznati meje. Lahko se na nekoga verbalno razjezite in si date duška, hkrati pa morate nadzorovati svojo duhovno stran tudi zaradi svoje lastne dobrobiti. Če ne delate, da bi olajšali bolečino in trpljenje – še zlasti če delate v nasprotju s tem –, boste slej ko prej ostali brez dela in najverjetneje umrli.
 

Vir: http://www.shamanism.org/articles/article01.html
Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...