Jana Pristovšek

Začenjam znova

30. marec 2015    1274 ogledov

Poroka, dan najlepših sanj, popolnost, poročni dan – sanje marsikaterega dekleta in ženske. Priprave trajajo od nekaj mesecev do nekaj let, obleka, prstana, šopek, torta, priči, družice, obred, slavje, gostje ... Postati žena in imeti moža.

Živimo v eni izmed najlepših in najsvobodnejših držav na svetu. Zakonska in zunajzakonska zveza sta enakovredni, živeti v eni ali drugi zvezi prinaša popolnoma enake pravice. A želja po obredu poroke še vedno obstaja, besedi mož in žena pripadata samo poročenim. Samo ti imajo pravico do uporabe in na forumih so se ljudje pripravljeni besedno precej močno boriti za to. Biti poročen je ...

Od kod ta silna želja? V različnih kulturah poročna slavja lahko trajajo tudi nekaj dni, zanje se ljudje zadolžijo, prodajo zadnje še vredne stvari, čeprav ne vedo, kaj bodo jedli naslednje mesece ...

Tako pomembna je poroka, tako pomembno je biti poročen. Tako pomembno je nekomu pripadati. Razumsko gledano je popolnoma vseeno, ali smo poročeni ali pa živimo v zunajzakonski skupnosti. A globoko v nas je nerazložljivo. Je več kot le želja, je potreba. Za veliko ljudi je poroka tista pika na i, ki prinaša mir, ki postavi stvari na svoje mesto.

Poroka, biti poročen je globoko v nas, v nezavednem delu, v tistem delu, ki ga največkrat ne razumemo, a nam dela lahko precej težav. Poroka pomeni obljubo, pomeni, da smo na varnem, da bo zdaj vse dobro, da se ne bo zgodilo nič hudega. Ne, ne poročimo se, »dokler naju smrt ne loči«, poročimo se za vedno. V nezavednem delu se sproži mehanizem varnosti. Nezavedni del je vedno močnejši od razuma. Lahko sitnari tam, kjer dva res živita usklajeno, se spoštujeta in se imata res rada, a enemu nekaj manjka, želi to zadnjo piko na i. Ta želja, potreba po pripadnosti je tako velika, da lahko onesposobi sporočila razuma, ki sporoča, da nekaj ni v redu, da ne bo šlo, da je že zdaj narobe, da boli, da ponižuje, da ... Ni pomembno, potreba po pripadnosti je močnejša. Potreba po obljubljeni varnosti je močnejša.

Zato je tako pomembno biti poročen. Seveda v vseh ljudeh ta potreba ni enako velika. Veliko ljudi povsem zadovoljno živi v zunajzakonskih partnerstvih in tudi s samo željo po biti poročen ni nič narobe. Težave nastanejo, ko vse ne gre tako, kot bi moralo iti. Kot je bilo ob poroki samoumevno obljubljeno v nezavednem; vse bo v redu, imela se bova rada, imela bova lepe, pametne in pridne otroke, stanovanje ali hišo, službo in denar za dopust, srečni in zdravi bomo ...

Ko v partnerstvu začne boleti, ko v njem ni več spoštovanja, ko kljub partnerstvu prevlada osamljenost, razum začne sporočati, da tako ne gre več. Da je treba nekaj spremeniti. A razum ni dejavnik, ki bi imel poseben vpliv na naš nezavedni del. V nezavednem delu nastane zmeda. Nič ni tako, kot bi moralo biti. Nič več ne delujejo obrambni mehanizmi, ki so delovali do zdaj. Da bo že. Da imajo vsi težave. Da bo minilo. Da je samo zakonska kriza, ki slej ko prej mine. Da sva vendar poročena ...

Trgati se začnejo energetske vezi, boli v prsnem košu, v glavi nastane zmeda misli, predvsem pa na dan planejo strahovi, krivda, osamljenost, zavrženost, spregledanost ... in jeza. Jeza nanj, nase, na ves svet. Obljuba, da bo dobro, da bo varno, da ne bo nič tako hudega kot to, ne drži več.

In takrat se je treba objeti. In se potolažiti. Si znati odpustiti. Globoko zadihati. In znova začeti. Zemlja se še vedno vrti.

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...