Emily  Enveritas

Grožnje, izgovorjene ali prikrite

16. februar 2016    357 ogledov

Teja je mlada mamica, ki deluje tako, kot da je vedno živčna. Ima hitre in sunkovite kretnje, hitro se premika, vse dela strašansko hitro, še diha sunkovito. S svojim vedenjem kaže (oz. želi pokazati), da je silno odgovorna oseba, polno zaposlena in da se je nanjo mogoče zanesti! 

Težava je v tem, da ustvarja ozračje napetosti okrog sebe. Njena tesnoba se kot virus gripe prenaša na vse, ki so ob njej. Kar vidim, kako moja sproščenost v njeni bližini izhlapeva in se začnejo valiti megle tesnobe. Toda meni je lahko. Po nekaj minutah se vljudno opravičim in se odmaknem. Tudi njen partner se je že pred leti umaknil. Teja pravi, da zato, ker je neodgovoren lump. Toda Ajda, njena petletna punčka, se ne more nikamor umakniti.  

V prazničnih decembrskih dneh so se pri nas v Domžalah precej potrudili, da bi razveselili otroke. V velikem šotoru so bile organizirane različne prireditve, obdarovanja, igre ... Tudi Teja in Ajda sta prišli. Punčka je nekaj časa stala pri miru in opazovala dogajanje, nato je začela vleči za roko in silila k sladkorni peni. 

»Tukaj bodi, ker se boš izgubila. Polno je divjih otrok, ti bo kdo kaj naredil.« Videlo se je, kako se trudi, da bi govorila bolj umirjeno in prijazno kot običajno. 

Čez nekaj časa se je Ajda začela dolgočasiti:

»Mami, mami, greva tja …« in kazala na otroke, ki so za majhnimi mizicami risali in nekaj izdelovali. 

»Kar sama pojdi. Jaz te bom tukaj gledala.«

Ne. Deklica sama ni hotela. 

S skrivljenim nasmeškom mi mamica pravi:

»Po eni strani je strašno sitna, po drugi pa si nič ne upa. Res je čudaški otrok.«

Ajda je kmalu začela kazati vse večje zanimanje za rožnato sladkorno peno. Mamica ji je (z narejeno) potrpežljivostjo razložila, da to ni dobro za njene uboge zobke, ki jokajo, ker začenjajo gniti. Pa otrok ni odnehal. Ko jo je spet povlekla za roko, sem ujela Tejin pogled, s katerim je prestrelila punčko. Takšen je verjetno pogled kače, ko ga usmeri na miško v kotu. In zraven zasikala:

»Če ne boš pridna, te bom tako …«

Ni nadaljevala, tako da ne vem, kakšne bi bile posledice. Očitno jih je Ajda poznala, saj se je v trenutku umirila. Čez nekaj minut je začela cmeravo siliti domov. 

Pa vendar sem pred nekaj tedni po naključju ujela pogovor Teje z drugo sosedo, ko se je zgražala nad groznimi starši, ki tepejo svoje otroke. Ter povedala, da sama Ajde nikoli ne tepe.

Verjamem. 

Verjamem pa tudi, da so besede in grožnje včasih še hujše kot fizični udarec. Ajda je boječ in nežen otrok. Ob grožnjah otrpne, zmrzne. Saj tudi odrasli poznamo to stanje, kajne? Ko poštar prinese uradno pismo od Dursa ali dobite poziv k šefu na razgovor. In sploh ni nujno, da ste naredili kaj narobe. Nekateri ljudje zmrznejo. Pri tem gre za takojšnjo izgubo moči, ko se strah hipoma razleze v vse celice. Največkrat je takšno vedenje odgovor na vzorec, ki ga je otrok pridobil v otroštvu predvsem zaradi groženj, kritiziranja, kaznovanja in zavračanja. Kajti to sporoča otroku, da ni pomemben. Ne on kot osebnost niti njegove potrebe. Nekateri razvijejo agresivno vedenje navzven in si poskušajo s silo priboriti občutek vrednosti, druge pa strah tako prežame, da se ne upajo niti premakniti. 

Kaj lahko storite, če imate težavo, da zmrznete takrat, ko bi morali večjemu številu ljudi kaj povedati? Ali stopiti do šefa, poklicati na kakšen urad? 

Predvsem se najprej telesno premaknite. Da, prestopite se, pa čeprav le za nekaj centimetrov. Zravnajte hrbtenico, postavite se v pokočno držo ter počasi in globoko vdihnite in izdihnite. Ne bežite, povejte si, da vam nihče ne bo odtrgal glave (ker je to resnica), in odkrili boste lastno moč. 

Močno dvomim, da se bo Ajda v življenju znala postaviti zase samozavestno in zdravo. Najverjetneje je, da bo kasneje do svojih otrok enako groba, kot je zdaj njena mama do nje.

Pa vendar Teja ni hudobna oseba. In resnično bi rada z ljubeznijo skrbela za svojega otroka. Povedala mi je, kako jo je mati kaznovala za vsako napako, ko je bila majhna. Takrat se je zaobljubila, da svojega otroka ne bo nikoli kaznovala. Resnično je prepričana, da dela drugače s punčko, kot je počela njena mama z njo. Ne vidi, kako Ajda dobesedno izgublja svojo življenjsko moč in energijo ob njej. Zakaj ne? Ker je sama razvila vzorce vedenja, ki so ji omogočali, da je kot deklica preživela. Naučila se je ignorirati svoja čustva. Ker ignorira svoja, tudi ne zaznava drugih. Le takrat, ko je pospravljala, čistila, kuhala ali kako drugače skrbela za druge, je mama ni kregala. Zato se je naučila, da je pomembna le takrat, ko dela in trpi za druge. Ko jo drugi potrebujejo. In tako nezavedno vedno znova ustvarja okoliščine, v katerih se njen vzorec ohranja. Ter si obupno želi partnerja. Šla je celo na seminar, kako naj pritegne svojo dušo dvojčico in sanjskega partnerja v svoje življenje. Ne razume in ne želi sprejeti dejstva, da bo morala najprej pozdraviti globoko otroško bolečino, če si želi ustvariti bolj srečno partnerstvo. In da en seminar niti slučajno ni dovolj.

Te vzorce, ki se jih naučimo kot otroci, namreč prenesemo v svoje odraslo obdobje, na vsa področja življenja. Ti programi so tako močni, da jih ponavljamo tudi takrat, ko jih spoznamo in ozavestimo. In dokler teh starih ran ne pozdravimo, največkrat tudi ne spremenimo vedenja. Lahko se trudimo, nekajkrat nam uspe. Toda takrat, ko bomo prvič spet pod stresom, bomo odreagirali v skladu s tem notranjim programom. In tako se iz generacije v generacijo ponavljajo vzorci, ki nam jemljejo moč in čustveno svobodo.

Spodbudno dejstvo je, da še nikoli ni bilo znanje tako dostopno in poceni, kot je zdaj. Izkoristite to. Denar, čas in energijo vlagajte v to, kar vam koristi, in naredite konkretno spremembo v svojem življenju. Zase, za svojo prihodnost in za svoje otroke. Le srečni starši so zares dobri starši.

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Teme:
Nalagam...