Ksenija Krevs

Kako nehati kričati na svojega otroka?

16. februar 2016    761 ogledov

Nekoč sem v eni od knjig o vzgoji prebrala nekaj vrstic, ki so se mi zares vtisnile v spomin. Nekako tako je pisalo: »Če nekaj ne ogroža življenja otroka, če ni nujna situacija ali pa če otrok ni pol kilometra stran, potem kričanje ni najboljša izbira.« Toda ko sem postala mama in je moj otrok začel jasno izražati, kaj hoče, pa mu nisem mogla vselej ustreči, sem vseeno kričala. In se počutila obupno.

Vpitje oziroma kričanje na otroka neposredno vpliva na to, kako otrok začne dojemati sebe, kako dojema svoje življenje in kakšno mesto mu pripada v tem svetu. Hkrati pa je vpitje zelo slabo tudi za samopodobo mame ali očeta, ker se takšnega obnašanja navadno sramujemo ali pa ga vsaj obžalujemo, priznam, da je vsaj zame to veljalo.  Dokler nisem imela same sebe dovolj in prevzela odgovornosti za svoje kričanje.

Če želite prenehati kričati, je dobro najprej začeti opazovati, kaj povzroči, da sploh zakričite. Ja, res je, najbrž otrok dela kaj neprimernega. Toda premislite, zakaj kričite nanj, namesto da bi mu v mirnem tonu pojasnili, kaj je storil narobe, in ga usmerili v primernejšo dejavnost.

V devetdesetih odstotkih primerov starši kričijo, ker so nanje kričali njihovi starši. Morda ste si tudi vi prisegli, da ne boste nikoli takšni do svojih otrok, pa vendar se zgodi, da preprosto ponovite znani vzorec svojih staršev, še zlasti kadar ste pod pritiskom in ne zmorete več obvladovati stresa. Sama imam tri sinove, tako da lahko samo pokimam številnim staršem, da je starševstvo pogosto lahko zelo naporno in stresno. Ni pa nujno, da je tako.

Težava nastane predvsem, kadar odrasli otroku ne postavimo jasnih meja, se ne izražamo iskreno, krivimo druge ali z njim manipuliramo. Otrokov naravni mehanizem je namreč, da prevzame krivdo nase, kadar si ne zna pojasniti, kaj se zares dogaja okoli njega. Otrok še ne razume, kako deluje svet, vendar pa smo starši zanj nezmotljivi. Popolnoma nam zaupa. Če je kaj narobe, potem otrok najpogosteje sklepa, da je on slab, on je vsega kriv in tako oblikuje svojo samopodobo. Od tod tudi neumorni notranji kritik, saj veste, kako se znamo vsi zelo strogo kritizirati in poiskati vsako najmanjšo napako. Otrok se torej tako začne čutiti krivega, če je spontan in iskren, če torej zgolj je, kajti v svoji otroški radovednosti in radoživosti večkrat naredi marsikaj, zaradi česar se starši nanj razjezijo. Zdaj že razumete, da vpitje ni zgolj vpitje. Ne morem se strinjati z izjavo nekaterih: »Bo že preživel, saj sem jaz tudi.« Če berete te vrstice, potem si za svojega otroka in zase želite več kot zgolj preživetje (in nenehno notranje kritiziranje, če ga slučajno nismo deležni od zunaj.)

Kdo ima torej v takšnih situacijah moč in priložnost, da nekaj spremeni? Starši. Toda to ne pomeni, da spreminjamo otroka. Pogledati moramo vase. Če začnemo  opazovati, kaj se dogaja v nas, bomo lahko prišli do presenetljivih uvidov. Kakšni občutki se začnejo prebujati v nas, še preden zakričimo? Hmm … Bi to lahko bila jeza? Jeza je navadno opredeljena kot negativno čustvo, ki ga ljudje doživljajo, kadar ne morejo doseči nekega cilja ali zadovoljiti svoje potrebe. Morda boste opazili, da je s kričanjem povezan izbruh jeze, ker se počutite, kot da vas nihče ne spoštuje, da je nekaj nepravično in je celo nekdo sovražen do vas. Vsakdanji primer: otrok priteče z umazanimi škornji z vrta v stanovanje in na pravkar pobrisanih tleh pusti blatne odtise. Lahko se zgodi, da mama kriči, ker se v njej oglasi glasek: »To ni pošteno. Nihče ne spoštuje mojega dela. Pa saj se vidi, da sem pravkar pobrisala. Že tako me boli hrbet, zdaj bom pa morala še enkrat brisati …« Takšni dogodki so samo sprožilci, torej v nas izzovejo določen odziv, v tem primeru jezo in kričanje, ker nas spomnijo na bolečino, ki smo jo doživeli sami v otroštvu. Samo dejanje morda niti nima kakšnega posebnega pomena in bi ga kdo drug lahko povsem mirno sprejel in drugače odreagiral.

Če se vam torej kričanje dogaja, je naslednji korak predelati vzroke za takšne občutke, ki so na nezavedni ravni. Navadno se izkaže, da izhajajo izbruhi jeze iz travm v otroštvu, ko ste bili kot otrok jezni, se vam nekaj ni zdelo pošteno, a tega niste smeli ali mogli izraziti, ali pa ste izrazili in bili za to še kaznovani. Vaš notranji otrok je še vedno jezen, in ko jeza nenadzorovano izbruhne in kričite kot zmaj, vas ti dogodki zgolj opominjajo, da ne bo šlo drugače, kot da se ozrete vase in pomagate najprej sebi.

Iz svoje izkušnje lahko povem, da noben drug način ne deluje. Niti vsa teorija o vzgoji na takšen in drugačen način ne more delovati, dokler se ne pogovorimo z notranjim otrokom. Ko najprej njemu namenimo dovolj ljubezni in razumevanja, šele lahko začnemo spreminjati svoje odzive in se odzivati na dejansko situacijo. Potem smo lažje starši, ki jasno povedo, kaj so naše potrebe, hkrati pa smo sposobni zaznati potrebe svojih otrok. Šele nato usklajujemo, kako zadovoljiti vse potrebe.

Če si želite hitreje postati starš, ki ne kriči in vpije, razen kadar s tem prepreči smrt, si namenite nekaj ur in razrešite prave vzroke svoje nenadzorovane jeze enkrat za vselej. Povsem na koncu pa še za spodbudo: kadar gledamo ljudi skozi očala ljubezni in spoštovanja, vsi, še posebno pa najmlajši, to najprej in najmočneje začutijo in se začnejo odzivati. Presenečeni boste, kako mogočna je prava ljubezen, a najprej jo morate (za)čutiti do sebe.

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...