Smisel partnerstva naj bi bil, da se družita dve popolnoma samostojni osebi, ker jima je v dvoje prijetneje, kot če sta sama. Spomnim se, kako je dr. Sanja Rozman odgovorila novinarki, ko jo je le-ta vprašala, kaj je zanjo ljubezen.
Rekle je nekako takole:
"Če me bo partner prepričeval, da me neskončno ljubi, da ne more živeti brez mene, da si ne predstavlja, da bi me zapustil, da je brez mene čisto izgubljen ... mu bom rekla, NE, hvala, ne želim si in ne zmorem takega partnerstva".
"Če pa bo partner rekel, da je zadovoljen sam s seboj, da se ima rad, da je srečen, da mu je lepo na tem svetu, da je življenje lepo – ampak z menoj mu je še lepše in prijetneje - in da si zato želi biti z mano.... takega pa lahko ljubim in živim z njim."
Zelo lepo in nazorno povedano, kaj je smisel partnerstva. Ne dopolnjevanje, temveč sožitje. Bistvo je namreč v tem, da nimamo partnerja zato, da nas dopolnjuje, izpolnjuje, podpira, balansira in kaj vem kaj še... S tem samo obremenjujemo drug drugega in prihaja do kriz. Imamo ga preprosto zato, ker nam je življenje z njim lepše, prijetnejše, ker si želimo biti z njim – ne pa zato, ker moramo biti, ker drugače ne znamo, ne zmoremo.
Vsak človek ima svojo energijo. V Celestinski prerokbi je lepo opisano, kako prihaja do nesoglasij med partnerjema. Ko nekomu primanjkuje energije, ni več »samostojna celota«, podzavestno na nek način prične črpati energijo od partnerja. Prihaja do sporov, konfliktov.
Prepričana sem, in tudi življenje mi je to dokazalo - na meni sami in na ljudeh okoli mene - da nam vesolje pošlje vedno "tapravega" partnerja; to je tistega, ki ga v danem trenutku potrebujemo za naš razvoj. V kolikor se moramo v tem življenju učiti partnerskih odnosov, se moramo pač učiti. Potrebujemo torej točno take partnerje, ki nam bodo pomagali s svojim obnašanjem in odnosom priti do določenih spoznanj in sprememb nas samih. Če se imamo veliko za naučiti in mi to odbijamo, bo morda učenje potekalo vse življenje in sanjskega partnerja nikoli ne bomo srečali, ker ne bomo dosegli takega nivoja zavedanja, kjer se on lahko pojavi.
To se tako značilno kaže v tem, da nekateri spreminjajo partnerje, sebe pa ne, in privlačijo k sebi vedno enake partnerje (ker od sebe dajejo enak energetski vzorec) in vedno slej ko prej pridejo z vsakim partnerjem v isto situacijo - stojijo pred isto "domačo nalogo", ki se ji pač ne moreš izogniti. Treba jo je rešiti in se ob tem pomakniti ob spirali zavedanja malo višje. Zato je tudi popolnoma odveč imeti kakršne koli občutke krivde: zakaj sem se spečal/a ravno z njim/njo...? S komerkoli bi se, bi si bili na nek način podobni - vzorec bi bil isti.
Bistvo vsega je spreminjati sebe, ljubiti sebe. Šele potem, ko znamo živeti sami s sabo, ko partnerja ne potrebujemo nujno za našo srečo, ko ugotovimo, da ljubezen in sreča ni le partnerjev odnos do nas, da ljubezen je Življenje, vesolje... mi sami, ko smo "energetsko" samostojni in ne potrebujemo NIKOGAR, da bi se naslanjali nanj, iskali varnost, zaščito, podporo... šele potem smo zreli za tistega pravega sanjskega partnerja. In šele potem tudi pride… kot tisti metulj, ki ga prenehamo loviti. Ko lahko le dajemo brez namena povračila, ko se z njim dopolnjujemo, ne pa izpolnjujemo. Part-near / vzporedne poti / in ne skupne ali celo prepletene.
Vsak partner nam je torej poslan, da nam (drug drugemu) pomaga do teh spoznanj. Za marsikoga mislimo - bil je edini pravi... in res je bil pravi -za tisti trenutek. Ko smo bili na določenem zavedanju, smo ga pritegnili, ker nam je v tem odgovarjal. Ko smo se od njega naučili kar nam je lahko nudil za učenje (in on od nas), spoznanja, se naše poti razidejo. Zavedanje ponavadi začne dvigovat en partner. Če mu drugi sledi, se lahko razvije partnerstvo na zelo visokem nivoju in morda celo drug za drugega ugotovita, da sta "taprava"! Če eden zaostaja, se sčasoma njuni poti ločita.
Mislim, da ni nujno, da imamo v vsakem življenju "tistega tapravega", včasih potrebujemo kakšnega drugega, da je naš razvoj hitrejši. To je lepo opisano v Usodi duš. Naš Življenjski partner pa nas mogoče v tem življenju spremlja kot naš otrok ali katera druga bližnja oseba....
Včasih nam pride nekdo na pot, pa mi ne "čutimo" kemije. Nikoli ne vemo, kdaj zamujamo lastno šolo, ki bi nam pomagala pri spremembi v sebi, da res pridemo do pravega. Ali pa nehote res zamujamo pravega. Seveda vse to ne pomeni, da sprejmemo kar vsakega, ki nam pride na pot in besno iščemo, kaj se imamo od njega naučiti. Take stvari pač čutimo v sebi - kot zaljubljenost, simpatijo, tisto "nekaj", kar nas vleče k nekomu.
Vesolje nam bo poslalo in obdržali bomo tistega partnerja, ki nam je namenjen. Vsi ostali, ki pridejo in gredo, so tu zato, da nas nečesa naučijo v življenju, da nas v nekem smislu izzovejo. Morda nam je trenutni namenjen zato, da iz sebe očistimo ljubosumje.... nesamostojnost.... da bi se malo igrali in dvigali samozavest.
Človek mora biti sam zase celota, se naučiti energijo dobivati iz vesolja sam. Šele potem lahko dve osebi čudovito živita skupaj - ena OB drugi in ne ena NA drugi. In če se ena odmakne, druga še vedno stoji pokonci! In nihče se ne čuti izkoriščanega, izčrpanega, uporabljenega, obe lahko "dihata", nihče ne visi na drugem, nihče ni odvisen od prisotnosti drugega. Oba imata energije dovolj, in ta se lahko prepleta in plemeniti. Nihče ni VEČ, nihče ni MANJ. In če smo celota, svobodni, in če je tak tudi naš partner, ga sprejemamo takega kot je, ker ne iščemo na njem in od njega stvari, ki bi jih sami radi imeli.
Partnerstvo je komplicirana stvar, ker ga pogosto narobe dojemamo. Paradoks pa je ta, da šele ko znamo živeti popolnoma samostojno, brez partnerja, dobimo res tistega tapravega, ki "nam leže na dušo" !
Enaki principi veljajo tudi za prijateljstvo. Od nobene osebe naj ne bi bili odvisni, družili naj bi se s tistimi, ki nam lepšajo življenje ....
Povzeto po elektronskem sporočilu. Avtor neznan.
inspiracije