Anita Gomezel

Delati na sebi? Zakaj pa?

19. december 2012    687 ogledov

Veliko ljudi, ki jih srečam, pa naj bo na ulici ali poslovno, na različne načine izrazi ali pokaže, da niso prav zares zadovoljni s svojim življenjem. Ritem hitenja, ki jim ne ustreza, služba, v kateri niso povsem zadovoljni, partnerski odnos, ki se je malce ohladil, druženje z otroki, pri katerih tako pogosto ponavljamo napake svojih staršev ... Dnevi pa drug za drugim kar bežijo, prav tako leto za letom. Ob vsakem novem letu si rečemo: Zdaj bo pa res drugače! Nekaterim uspe, drugim ne ali pa za kratek čas.

Čakaš na spremembo?

Opažam, da se pogosto čaka na neko spremembo, ki se bo zgodila zunaj nas – na nivoju države in gospodarskega sistema, da se bo spremenil partner, da bodo otroci odrasli, da se bo zamenjal šef itd. In kako vem, kako je to videti, boste morda vprašali?

Zato, ker sem isto počela tudi sama. Čakala, da bo bolje, bežala od tistega, kar boli, se zapirala vase in igrala igro žrtve, ki ni nikoli za nič odgovorna, vsi drugi so slabi in grobi in me ne razumejo.

Celo leto vztrajnega brskanja po svojih igrah, soočanja s tem, zakaj izbiram take igre, korakanja po poti prevzemanja odgovornosti zase ob vseh polenih, kamnih in luknjah, ki so mi na poti rasti pomagale, po padcih ponovno globoko, še globlje kot prej, in vztrajni želji po napredku, čutim danes v svojem srcu tako hvaležnost sama sebi, tako moč za kreiranje življenja po svojih željah in tolikšen stik s svojim bistvom, o katerem sem lahko pred letom dni samo sanjala.

Hvaležna sem sama sebi, da sem vztrajala in vztrajam, vredna je vsaka moja solza in vsaka ura, ki sem jo za to porabila, da se zdaj z občutki miru v sebi postavim zase, povem, kaj mi ne ustreza, da sem se sposobna svoji hčerki ob njenih napadih trme vedno večkrat samo nasmehniti, ji postaviti mejo spoštljivo in iti dalje, da se mi zdijo dnevi daljši in polnejši, odkar sem se nehala vrteti v začaranih krogih kot ponoreli hrček na svojem kolesu, da si vedno večkrat vzamem čas za tisto, kar res rada počnem, brez slabe vesti, tudi če stanovanje ni pospravljeno ali niso opravljeni vsi opravki, da se ne ukvarjam več s tem, kaj si drugi mislijo o meni (ob prenehanju tega je res zavel velik mir v glavi in srcu), in ne iščem več zunaj svojih potrditev, temveč v sebi in najlepše – da imam končno občutek, da imam kaj dati.

Seveda še kdaj padem, a vstanem višje in ostanem v stiku s seboj dlje časa. Korakam po poti osebnega razvoja, ki ga seveda še niti približno ni konec, a občutki, ki jih čutim ob tem, ko vidim, da sem naredila sama s seboj vse našteto in še kaj, so občutki veselja, radosti, osebne zmage in notranje moči. In tega mi ne more nič in nihče vzeti.

In mogoče boste vprašali: Zakaj pa bi iskal svoje težave, zakaj bi sebi in predvsem drugim priznal svoje pomanjkljivosti – ali ni to pljuvanje v lastno skledo? Ne, ker prav to pljuvanje nas zares osvobaja vseh tistih pljunkov, ki si jih SAMI pljuvamo v obraz – dan za dnem. Ko si igro občutkov in vzorcev priznamo in presežemo, gremo lahko naprej brez nje in začenjamo živeti iz sebe. Kot opažam sama, se tukaj Življenje šele začne.

Nihče vam ne bo dal tega, kar si želite. Veste, zakaj?

Ker se vsak utaplja v svojih različnih, večinoma nekonstruktivnih načinih zadovoljevanja svojih globljih potreb in ker dokler igramo svoje nekonstruktivne igre, teh darov ne prepoznamo. Vse, kar iščemo, je že v nas. Vem, to se sliši zelo obrabljeno in preslišano, vendar je nekaj povsem drugega, ko sam prideš do tega zavedanja. In prav vsak izmed vas lahko stopi na svojo pot do bolj izpolnjenega življenja.

Vse, kar v našem v življenju ne deluje, so samo odrivne točke, iz katerih lahko gremo višje! In čeprav sem včasih tudi sama rekla ob dneh, ko mi je bilo res hudo: Pa kaj mi je tega treba!, sem vedela, da sem na pravi poti, saj grem tako naprej in ne ponavljam enih in istih zgodb vse življenje, kar na dolgi rok zagotovo zahteva od nas več energije, več solza in več občutkov nesreče, kot če se z zadevo soočimo in gremo naprej.

Zakaj torej delati na sebi? Ker si zaslužimo živeti veselo, mirno in srečno življenje. Ker smo vredni, da imamo vse, kar si v srcu zares želimo in potrebujemo, in ker vse to lahko dosežemo samo SAMI!

Kaj pa ti praviš? 3
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Laura
  komentiral 1 leto nazaj
Hvala. Kot bi jaz napisala.
Laura
  komentiral 1 leto nazaj
Hvala. Kot bi jaz napisala.
Irena
  komentiral 1 leto nazaj
Hvala. Prepogosto pozabim na to.
Nalagam...