Kolektivna zavest je sprejemanje ÄloveĆĄtva v svoji trenutni podobi, Â najviĆĄji podobi, kot se ÄloveĆĄtvo lahko predstavi na zunaj. Sprejemanje samega sebe, je pot do viĆĄje kolektivne zavesti, kajti ko se vsakdo sprejme na svojem nivoju, je to pot do spreminjanja vsega kar smo z leti nakopiÄili v sebi, takrat pride Äas da naredimo svojo bilanco, tako Äustveno kot miselno, ki najbolj vplivata na kolektivno zavest. Vsakdo da del sebe v informacijo kolektivne zavesti, ki skupaj predstavlja trenutno stopnjo razvoja ÄloveĆĄtva in nakazuje spremembe, ki so trenutno nujne. Nujno je da se zagledamo vase, se obrnemo navznoter in v sebi najdemo pot do odreĆĄitve nastale situacije v naĆĄem ĆŸivljenju, ki nas ne osreÄuje, saj nezadovoljstvo s samim seboj, povzroÄa odtekanje kolektivne zavesti na niĆŸje Äustvene nivoje, ki so ĆĄe v kameni dobi naĆĄega razvoja. Spremenimo na sebi kar lahko, kar ne moremo, sprejmimo in pojdimo naprej, loÄeni od preteklosti, kajti vsak na svojem mikro nivoju vpliva na zavest vsega ÄloveĆĄtva in nakazuje smernice razvoja ÄloveĆĄtva.Â
Â
Äe se oddaljujemo eden od drugega, to ni pot ki vodi v blaginjo medsebojnega razvoja, ampak nas odtujuje na vseh podroÄjih naĆĄega bivanja, od soĆŸitja in sprave, ki je nujno potrebna za boljĆĄo prihodnost. Ko se duĆĄa inkarnira v telo, se prepusti BoĆŸjemu obÄutku notranje samozavesti in poklicanosti sprejemanja, spreminjanja in duhovne rasti na vsakem podroÄju, v katerem se znajdemo, ne glede na trenutne okoliĆĄÄine, ki so za nas lahko teĆŸke in obremenjujoÄe, duĆĄa vedno najde pot do samorazvoja in uresniÄevanja svojega poslanstva, vsaka na svojem nivoju. Kajti podnivoji vsake duĆĄe so tisto, kar jo lahko identificira v trenutnem razvoju in ji kaĆŸe pravo pot samorazvoja naprej, kajti ko fiziÄno telo obupa, duĆĄa nikoli ne odneha v uresniÄevanju svoje poti in vedno najde pravo pot samouresniÄitve. DuĆĄe h kolektivni zavesti ÄloveĆĄtva prispevajo delÄek BoĆŸje blaĆŸenosti, ki se odraĆŸa v naĆĄih notranjih spremembah in zaznavanju sprememb, ki so nujne v naĆĄem samorazvoju na naĆĄem mikro razvoju naĆĄega bivanja. Ko se duĆĄa odloÄi da zapusti telo, se konÄuje Äas njenega bivanja na zemlji in telo je prepuĆĄÄeno kolektivni zavesti v zadnjih trenutkih svojega ĆŸivljenja, kajti ko duĆĄa zapusti telo, se bliĆŸa konec bivanja fiziÄnega telesa v taki obliki in predstavlja le ĆĄe hiranje na nezavednem nivoju. DuĆĄa se odloÄi za to pot, ko ni veÄ optimalnega napredka v razvoju ÄloveĆĄtva, ki predstavlja pot v blaginjo medsebojnih odnosov, ko se spreminjamo in smo na poti razvoja ÄloveĆĄtva. DrugaÄe duĆĄa zapusti telo ob smrti, ko smo kreativni in ustvarjalni in to je edini pravi pristop medsebojnega razvoja naĆĄega bivanja. Dokler duĆĄa napreduje, ni bolezni, ni teĆŸav, ko se razvoj ustavi, nas zdravje ne sluĆŸi veÄ, kajti zavili smo s poti svojega samorazvoja v najviĆĄje ÄloveĆĄko dobro in le bolezen ali kakĆĄne druge moÄne teĆŸave, nas spet spravijo nazaj, v naĆĄo samopodobo druĆŸbenega razvoja. Ćœalostno je, ko nas duĆĄa usmerja po poteh bolezni, a ji ne preostane niÄ drugega, kadar se ne spreminjamo in ne gremo po poteh druĆŸbenega razvoja, ki ga vsakdo ustvarja po poteh svojega samorazvoja in vsakdo prispeva delÄek, ki je potreben, da gre ÄloveĆĄtvo v pravo smer. Torej razvoj ni samoumeven, dokler ga ni v naĆĄi samozavesti oz. zavesti in sluĆŸimo eden drugemu na poti naĆĄega razvoja druĆŸbenih norm v nas samih. Ko se predajamo napuhu, duĆĄa trpi in nas oddaljuje od poti razvoja druĆŸbenih norm v nas samih, kajti ÄloveĆĄtvo se spreminja z roko v roki in ko daje prednost le sebi, zanemarjamo druĆŸbeno in javno dobro, ki se kali v nas, ko gremo po poti razvijanja dobrih medÄloveĆĄkih medsebojnih odnosov na najviĆĄji ravni, ki jo premoremo. Kolektivna zavest nas usmerja po poti razuma razvoja naĆĄe zavesti le ko je dovolj takih, ki to zavest dvigujejo in poskrbijo za optimalni razvoj ÄloveĆĄtva. Ko se ÄloveĆĄtvo znajde v krizi, v kateri trenutno smo, je to preplah za naĆĄ samorazvoj in potrudimo se, vsak na svojem nivoju, poskrbeti za pravilne informacije kolektivni zavesti, da nas usmeri na pot sprememb v nas samih, ki nas popeljejo iz slabih medsebojnih odnosov, v svetlobo ki nas Äaka, ko se spreobrnemo na bolje na vseh podroÄjih naĆĄega bivanja, predvsem pa v odnosu do sebe in svojih bliĆŸnjih, kajti pot naĆĄega razvoja je tlakovana z ljubeznijo, ko se odpremo ljubezni in se trudimo ĆŸiveti urejeno ĆŸivljenje, polno predanosti samemu sebi in viĆĄjim ciljem naĆĄega ĆŸivljenja samega, ki nas lahko edini popelje iz trenutne krize, kajti ko se ne spreminjamo, ni razvoja v nas samih in se oddaljujemo od bistva ĆŸivljenja samega. Takrat nas pot naĆĄega samorazvoja popelje na pot ljubezni in se odpremo svojim notranjim Äustvom, ki jih nikakor ne smemo zatirati v sebi, kajti lepota ĆŸivljenja je v izkazovanju Äustev in uĆŸivanju v vsakem trenutku medsebojnih odnosov, medsebojnega sodelovanja in podpori eden drugemu, ko se znajdemo v teĆŸavah. Kajti prijatelj ni tisti, ki vas skozi obveĆĄÄa o vaĆĄih napakah, ampak tisti, ki vam da podporo takrat, ko vas vsi zapustijo in ima vero v vaĆĄo notranjo moÄ vaĆĄega sprejemanja samega sebe in vas postavlja na pravo pot vere v ÄloveĆĄtvo.
Â
ÄloveĆĄtvo se trudi za javno dobro, ko je naĆĄa zavest na podroÄju druĆŸbenega ĆŸivljenja najviĆĄja, ki jo lahko premoremo in kolektivna zavest je vsota vseh naĆĄih zavesti, ki se trudijo dati delÄek sebe v druĆŸbeno zavest spreminjanja samega sebe po poti ljubezni in se odmikamo od svojega napuha, ki nas pelje stran od sorazvoja  druĆŸbene zavesti v naĆĄi notranji samopodobi. Postavimo se v vlogo odreĆĄitelja samega sebe na naĆĄi vsakdanji poti in se potrudimo biti boljĆĄi kot smo bili kdajkoli, postavimo se na prvo mesto ko je treba pomagati, ne mislimo le na svoj interes, ampak tudi na interes razvoja druĆŸbe po poti ljubezni, ki nas kaĆŸe v luÄi in samopodobi, ki se odraĆŸa v notranji moÄi sprememb, ki so nujno potrebne za naĆĄ blagor.
inspiracije