Cristy žmahar

Žalovanje – ko obstane svet

21. september 2010    1040 ogledov

Naravni zakoni življenja povzročijo, da se mora vsak človek prej ali slej soočiti z izgubo ljubljene osebe, naj bo to partner, starš, otrok, prijatelj, kdorkoli. Ko se rodimo in odraščamo, se z lahkoto naučimo ljubiti sočloveka, nihče pa nam ne da priročnika, iz katerega bi se naučili, kako preboleti izgubo, ko človeka zaradi smrti izgubimo. Obstajajo neke splošne smernice faz žalovanja in ukrepov, kako naj bi se v teh fazah žalovanje zdravilo, a dejstvo je tudi to, da se vsak človek z žalovanjem sooča na svoj način. Težko je razumeti, kako življenja drugih tečejo naprej, medtem ko se je tvoje povsem ustavilo. Moje ime je Cristy in tudi jaz sem ena izmed tistih, ki se je soočila z žalovanjem. Izgubila sem mamo, zdelo se mi je, da je bila tako premlada za odhod. Bilo mi je težko, saj sem odraščala brez očeta, kot edinka, in njen odhod sem dojela kot izgubo popolne družine.

Kaj narediš, ko obstane svet?

Dolgo časa zanikaš. Ne sprejmeš. Si jezen. Žalosten. V depresiji. Nato pa predvsem pogrešaš. Lahko imaš vse znanje o posmrtnem življenju, lahko imaš vso vero, a še vedno si človek s čustvi, ki mora izgubo premagati. Ko greš zvečer v posteljo veš, da ko se boš zjutraj zbudil, nje ali njega ne bo tam. Ostane praznina. Ljudje ti govorijo: ''Saj bo ...''

In kako naprej?

Sama sem bila zelo nestrpna do besed, kot so "Saj bo ...", a vendarle – koncu je vedno tako. Saj je. A za to je potreben čas. Ne sramujte se joka.

Jokajte, kolikor je treba, saj solze čistijo in so ogledalo duše. Žalujte na svoj način. Če potrebujete strokovno pomoč, jo poiščite. Pojdite v naravo in prosite za moč. Lahko pišete dnevnik žalovanja ali meditirate.

Povejte osebi, ki je odšla, kako se počutite in vse, kar vam leži na srcu.
Nato pa jo prikličite v spomin in si zamislite, kako bi vam odgovorila na to. Spomnite se vragolij ljubljene osebe, saj je to tisto, kar ohrani ljudi žive za vedno. Duša je nesmrtna in pravijo, da ljudje 'umrejo' šele takrat, ko se jih ljudje na Zemlji nehamo spominjati. Zato svojih spominov ne izbrišite, ne umikajte slik. Morda bo sprva res bolelo, sčasoma pa se žalost ublaži in čutili boste le še ljubezen. In ljubezen je večna. Nikoli ne pozabimo. Še vedno pridejo v življenje dogodki, ki nas spomnijo na pokojno osebo, in še vedno priteče kakšna solzica. A nič zato, to so solze ljubezni in zdravljenja. In kako sem šla jaz naprej? Počasi. Korak za korakom. Iz najtežjega v težko, to je bilo dolgo obdobje. Veliko solz je preteklo. Živela sem le za trenutek, ko se bom lahko znova nasmehnila.

Prosila sem nebesa za pomoč, prosila sem mamo, naj pazi name. Tukaj sem našla svojo uteho. Nato pa je končno prišel dan, ko ni bilo več težkega kamna na srcu. Počasi se je odkotalil. Prvič sem pomislila, da bom pa morda lahko spet srečna. Čas zaceli vse rane in res je tako. Zdaj imam veliko spominov, polnih ljubezni in smeha. Vem, da nisem zapuščena in da je mama z menoj. In tako je moje srce vsak dan bolj mirno in zdravo. Verjemite in zaupajte, da bo tudi vaše. In vedite, da vas tudi drugi razumejo in da boste vedno lahko našli roko, ki vam bo ponudila svojo pomoč, da boste lahko šli naprej. Korak za korakom. Dan za dnem. Ljubezen nikoli ne umre.

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...