Nastja Spasojević

Avtentičnost in duševno zdravje

8. februar 2018    1661 ogledov

Te dni je moje razmišljanje ugrabil teden, posvečen duševnemu zdravju otrok. Ganil me je namreč slogan tedna: Bodimo to, kar smo – proslavimo svojo unikatnost! Ampak sprašujem se, kako naj bodo otroci to, kar so, če so tako redki odrasli to, kar so? Saj otroci kot spužve vpijejo vse, kar njihovi starši naredijo in česar ne naredijo …

Na nikogar ne kažem s prstom. Zase vem, da velikokrat nisem avtentična. Od nekdaj sem prej pridna punčka kot avtentična punčka. Še zdaj, ko sem ženska, sem večinoma pridna punčka. Ne ženska. Rada ugodim, rada pomagam, rada naredim prav, ustrežem. Tako rada ustrežem ljudem, da pozabim nase, na svoj glas, saj sem rada popolna. Dolgo sem potrebovala, da sem si to priznala. Zdaj kdaj pa kdaj že pokuka ven avtentična ženska. Sicer plašno, a jo vestno spodbujam in ji dajem prostor in čas, kot majhnemu otroku. Na neki način se znova vzgajam.

Spomnim se, da me je že kot otroka stiskalo v grlu in po celem telesu, ko me je kdo vprašal: Kaj boš pa ti postala, kaj si pa ti želiš? Hitro sem odgovorila to, kar sem vedela, da želi ta oseba slišati. Nikoli nisem povedala, da me ob tem stiska in duši … Nikoli niti pomislila nisem, da bi skomunicirala kaj takega.

Odgovorila sem to, kar sem vedela, da želi ta oseba slišati. To je bilo zame sveto – druga oseba, ne jaz. Torej sem večino življenja živela tako, da sem iskala odgovor na to, kar nekdo pričakuje. In ne samo to – sveto sem bila prepričana, da je to prava pot in moja avtentična pot.

Vem, da veliko ljudi velikokrat naredi to, kar druga oseba pričakuje, samo da bo mir. Ali ker smo prepričani, da je treba najti odgovor na to, kar nekdo pričakuje. Ali ker mislimo, da delamo temu človeku uslugo. Pa jo res? Jo mogoče delamo sebi, ker se je pač lažje skriti v lupinico in živeti pod pretvezo, da pomagamo drugemu?

Ugotavljam, da ima redkokdo pogum biti avtentičen. Če želiš biti avtentičen, se moraš odpreti. In če se odpreš, postaneš ranljiv. In če si odprt in ranljiv, to boli.

Zdi se mi, da smo se ujeli v svet lažne pozitivnosti. Če namreč želiš biti avtentičen, moraš s seboj in drugimi deliti celega sebe. Ne samo pozitive, svojega veselja, želja, uspehov – če deliš le to, je to bolj duhovni obvoz kot karkoli drugega. Treba je deliti tudi to, kar te teži. Svojo temo, svoj strah, svoja obžalovanja, svoj bes, svoj sram, svoje dvome, svojo žalost. To, kar te pere, preplavlja.

Ne čakati, da negativa mine in da boš prepričan vase. Ne čakati, da najdeš svoje poslanstvo, da veš, kaj delaš, kot sem razmišljala jaz … Da bom šele takrat znala to izraziti! Bulšit!!! Sledila sem mitu junaka, želela sem biti heroj.

Ampak bolj ko razmišljam, se mi zdi, da se največja lepota skriva v tem, da veš, da si lep in vreden, tudi če si izgubljen. Tudi če si brez ideje, kaj bi počel, brez sanj, tudi če si izgubil partnerja, družino, tudi če si popoln polom, tudi če si kaznjenec, odvisnik …, si lep in vreden. Zaslužiš si biti slišan, tvoja zgodba si zasluži biti slišana. Tukaj, kjer si zdaj. Tukaj si. To si ti. Unikat. Z vsem pozitivnim in z vsem šmornom.

Kaj, če bi sprejeli, da smo nepopolno popolni? Da nikoli ne bomo popolni, nikoli ne bomo le pozitivni – vse je vedno v ravnovesju in življenje se giblje v ciklih? In če ne živiš vseh ciklov, ne živiš življenja? Ko te stiska, čakaš na tistega boljšega, ko si super, pa si ves čas na preži, kdaj bo tehnica pretehtala na slabše …

Kaj, če bi sprejeli, da smo, kdor smo? Kjer smo, smo? Tudi če nam ni všeč, smo to, kar smo? Tudi če se nam ne sanja, kdo smo? Mogoče se nam nikoli ne bo?

Kaj, če bi nam bilo kljub vsemu udobno v svoji koži? In bi sprejeli tudi to, da nam kdaj ni udobno v njej?

Kaj, če bi sprejeli to, kar deluje za nas? In da nekatere stvari pač ne delujejo?

Kaj, če ne bi tekmovali z nikomer, nikoli? Čeprav se nam mogoče zdi, da moramo?

Ti si unikat – to, kar te dela drugačnega, je to, kar tebe dela TEBE. (Piglet).

Zato ne deli le svojega cveta, deli tudi svoje trne, liste, stebla. Ti na vrtnici ostanejo vse leto, cvet cveti le kak teden …

To, kar omogoča ljudem, da so, kar so, je varna skupnost, prostor, kjer so lahko odkriti in odprti glede izzivov, s katerimi se vsakodnevno srečujejo. (Place2be - vojvodinja cambriška Catherine)

Dolgo sem mislila, da imam takšno skupnost, saj sem komunikativna in se dobro razumem z ljudmi.  Ampak ugotovila sem, da delim le dogodke, ne pa tudi svojih občutkov. Ne opazim slona v sobi in se pretvarjam, da ni pomemben. Ampak je. Prav to, da opazim svoje občutke, si dovolim biti ranljiva, mi da toliko, da ne morem opisati. In da mi možnost, da se pristno povežem z osebo, ki mi je nato še bliže kot kdaj prej …

Ampak mislim, da do tega ne moreš priti, če se ne odpreš. Odpreti se pa je strašljivo, ker ni zagotovila. Ker ne veš, kako bo druga oseba to sprejela. Ker ni rečeno, da se bo želela pogovarjati s teboj … Ker ni rečeno, da te bo sploh poslušala … Kajne?

Ampak saj veš, nikoli v življenju ne vemo, kako se bodo stvari odvile, kaj se bo zgodilo. Mogoče se lahko za začetek odkrito pogovarjamo le s seboj. Si predstavljaš, da sebi priznaš vse občutke, si dovoliš biti cel/-a? Jih za začetek začneš prepoznavati pri sebi in veš, da to ni nekaj, kar bi bilo treba obvoziti? Da je mogoče vendarle okej, če si ranljiv/-a, jezen/-na, sramežljiv/-a, zamerljiv/-a, ponižan/-a, da imaš dvome … Da si lahko cel/-a. Da si lahko temačen/-na in divji/-a. Bodi potrpežljiv/-a, saj to zahteva čas. Vsaj pri meni …

Naj končam s tem, da se mi zdi, da je avtentičnost nekaj, kjer ni pravil. Je divjina. Kjer je vse, kar čutimo, prav in vredno – unikatno in zato dragoceno. In zasluži si biti slišano, vsaka zgodba je vredna, tudi tvoja. Vse lahko delimo, vendar moramo biti dovolj pogumni, da tudi drugim to dovolimo.  

Takšnih pogovorov in odprtosti nam po moje primanjkuje. Kaj, če bi bili pogumni in dali sebi ter otrokom prostor, kjer smo lahko odkriti in odprti glede izzivov, s katerimi se vsakodnevno srečujemo? Čeprav se s tem odpremo veliki ranljivosti in bolečini? Kaj, če bi naslednjič, ko nas nekdo, s katerim se počutimo varno, vpraša, kako smo, namesto z v redu in naštevanjem vsega, kar se nam je čez dan zgodilo, odgovorili, kako se počutimo in kaj smo ob dogodkih občutili?

Komentarji (2)

  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (velja le za tvoj prvi komentar)!
Duška
  komentiral 6 mesec nazaj
Hvala Nastja, čudovit zapis.....vedno z navdušenjem preberem vsako vašo razmišljanje in vedno se najdem v vaših resnično dobrih zapisih. Hvala, da mi širite obzorje z drugačne perspektive, kot jo poznam <3 <3.
Simon
  komentiral 6 mesec nazaj
...Kot bi sebe bral...
Hm..še komentirati si zadnji čas upam..
Hvala Nastja

Facebook komentarji

Nalagam...