Zadnjič sem gledal oddajo o vasi v kateri po vseh anketah živijo najbolj srečni ljudje. Ker leži vas 4000m visoko in je življenje v vasi vsakodnevna borba za preživetje, vaščani pozimi pogosto umirajo zaradi lakote se pojavi vprašanje kako je tu lahko nekdo srečen!?
Odgovor je v druženju in sodelovanju. Vsak dogodek preživijo skupaj, delo in druženje je njihov način življenja v kateremu najdejo podporo in posledično lastno srečo.
Človek je v naravi družabno bitje in potreba po druženju ena od osnov za srečo.
Zanimiva je ugotovitev, da ko imaš vse prenehaš sodelovati!
Ko pogledamo na ta naš »zahodni« razviti del kot mu tako radi rečemo ugotovimo, da ljudje niso srečno, vsaj velika večina.
V zadnjih desetletjih smo tehnološko zelo napredovali, hišna opravila so v večini prevzeli avtomati in aparati, čedalje manj je fizičnega dela. Zakaj potem ni sreče? Zakaj utrujenost?
Začetni čas službe se je prav potiho premaknil v večini primerov na 8-9to in traja vse do večera. Starši namesto, da bi se družili z otroci jih prevažajo od ene aktivnosti do druge.
Ljudje s(m)o utrujeni, nimamo časa niti volje za druženje.
Sistem je dosegel, da se je tudi zakonsko prepovedalo sodelovanje kot recimo gradnja ali dozidava hiše ipd kar je bilo včasih običajno in je bil »izgovor« za srečanja prijateljev, sosedov in družinskih članov.
Dosegel je tudi razdvojenost, tekmovalnost. Začne se v rani mladosti, šolstvo je naravnano, da ne ustvarja samo sledenje in ne-razmišljanje s svojo glavo ampak ustvarja tudi tekmovalnost. Včasih smo popoldneve preživeli skupaj na igriščih za šolo, danes so ta igrišča prazna, mladina pa v raznih pošolskih aktivnostih v klubih trenira vse v smislu biti najboljši in s tem še dodatno ojačuje tekmovalnost. Žal (pre)pogosto tudi zaradi želje staršev, da bo njihov otrok uspešen in jim priskrbel materialne dobrine.
Vsi želijo biti kot njihov idol. Da pa bi razvijali svoje notranje moči in zavedanje, živeli svoje poslanstvo pa ni zaželjeno niti priporočljivo.
Kako biti srečen, če ne živiš svojega poslanstva, če ne hodiš po svoji Poti ampak oponašaš nekoga, ki nikoli ni živel tvojega življenja hkrati pa ti ponuja recept za srečo?
Nekoga, ki mu je v resnici – in to dojamemo slej ko prej vsi – zadaj le zaslužek in lastna promocija. Žal prepogosto v (zavednem ali nezavednem) sodelovanju z že omejenim sistemom.
Ali so osebe, ki ti lahko pomagajo na tvoji Poti?
Seveda so.
Pravi učitelj te bo učil skozi lekcije in prepoznavanje lastnih znanj in moči nikoli pa ne bo zahteval, da mu slepo slediš in delaš tako kot on. Pravi učitelj bo v tebi prebudil tvoj lastni način delovanja.
Da se vrnem nazaj na temo, večina človeštva se danes druži s svojimi telefoni in računalniki. Mladina živi v vzporedni resničnosti, ki jo ustvarjajo igrice in že omenjeni idoli, t.i. imenovani influencerji. Pa ne samo mladina!
Povsem normalno je postalo, da jemlješ antidepresive ali pa kakšne druge »pripomočke«.
Sodobni (po večini zahodni) človek je sam, v stalnem stresu, potrošniško usmerjen kar slej ko prej privede do utrujenosti, ne samo fizične predvsem psihične. V takem primeru pa je druženje zadnja stvar kar mu gre po glavi. In sistem je dosegel svoje.
Kako naprej ?
Da se zavedamo, da so nas (na)učili, da je za srečo potrebna materialna sigurnost. Seveda je, do neke mere. Odvisnost od nje pa ni v redu!
Da (p)ostanemo socialna bitja.
Da začnemo raziskovati naše moči, naše talente, naša lastna znanja in prepoznavamo notranja prepričanja, ki nam preprečujejo, da bi živeli naše poslanstvo. Hodili po naši Poti.
Predvsem pa z zavedanjem, da duhovnost pomeni:
- Etičnost
- Odgovornost
Sploh vemo kaj to pomeni?
Most še stoji – ste se že odločili po kateri poti želite nadaljevati?
Z Ljubeznijo
Žak D.
