Romana Črček

Čustvena prtljaga

1. november 2016    6041 ogledov

Vse prepogosto nosimo s seboj čustveno prtljago iz preteklosti, ki nas ovira v sedanjosti. Dokler se z njo ne soočimo, ne moremo zares biti srečni. Čustvena prtljaga, ki je nismo predelali, bo slej ko prej prišla na površje in zahtevala našo pozornost. Lahko si nadenemo masko in se pretvarjamo, da je vse v najlepšem redu. A zvečer, ko smo sami s seboj, resnica pride na dan.

Vse, kar smo potlačili in si nismo želeli priznati, priplava na površje

Potlačena jeza, žalost, bolečina, zamere, obžalovanja, občutki krivde in sramu so le nekateri občutki, ki nam kažejo, da se zdaleč nismo ozdravili svojih ran. Da še zdaleč nismo predelali in spustili tistega, kar nas je ranilo, čeprav smo si govorili drugače.

In dokler ne predelamo te prtljage, dokler si ne priznamo, da je rana še sveža, bo krvavela. In nihče drug je ne more pozdraviti kot mi sami. Lahko bežimo iz odnosa v odnos, lahko se izoliramo, lahko si nadenemo masko in se pretvarjamo, da je vse v najlepšem redu, a vse to le poslabšuje celotno situacijo.

Sebi ne moremo ubežati

Zato edino, kar nam preostane, je to, da smo najprej brutalno iskreni sami s seboj.

  • Kaj je tisto, kar nas je ranilo?
  • Kdaj se je vse skupaj začelo?
  • Kdo je bil zraven?
  • Kaj se je dogajalo takrat?

Čeprav mislimo, da so nam rane zadali ljudje v sedanjosti, je resnica velikokrat drugačna

Večinoma vlečemo prtljago iz otroštva, ko naše potrebe niso bile uslišane, videne in priznane. Naš notranji otrok je prizadet, ranjen, in ko se v sedanjosti pojavi neki trenutek, deluje le kot sprožilec, ki predrami notranjega otroka in pritisne na odprto rano. Seveda bolečino povezujemo z osebo, ki je pritisnila na ta sprožilec. A ta oseba nam je le pokazala, da je rana še kako sveža in da je mogoče čas, da jo pozdravimo. Da je mogoče čas, da nehamo obtoževati vse okoli sebe in iskati krivca v drugih. Mi smo tisti, ki moramo prevzeti vso odgovornost za svoje rane in jih zaceliti.

Mogoče je čas, da nehamo obtoževati vse okoli sebe in iskati krivca v drugih. Mi smo tisti, ki moramo prevzeti vso odgovornost za svoje rane in jih zaceliti.

Je zdaj končno čas, da ozdravimo vse, kar nas boli? Ali bomo še naprej trpeli?

Dokler se ne soočimo s svojo čustveno prtljago in ne zacelimo ran, tudi naši odnosi ne morejo biti harmonični. Če želimo izboljšati svoje odnose ali k sebi pritegniti partnerja, s katerim bomo ustvarjali čudovit, ljubeč in harmoničen odnos, moramo najprej ozdraviti odnos s samim seboj in svojim notranjim otrokom. Le tako bomo nekoč svobodni vseh bremen preteklosti in se veselili svetle prihodnosti. Le tako bomo lahko v svoje življenje povabili iskrene odnose, ki nas bodo podpirali.

Dokler se ne soočimo s svojo čustveno prtljago in ne zacelimo ran, tudi naši odnosi ne morejo biti harmonični.

Mi sami imamo moč, da to spremenimo. Vedno smo jo imeli. Nismo žrtve okoliščin, temveč soustvarjalci vsakega trenutka. In z vsakim dnem, ko odlašamo z zdravljenjem notranjega otroka, odlašamo tudi z lastno srečo! Je res vredno?

Kaj pa ti praviš? 5
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Marisa
  komentiral 5 mesec nazaj
Nisem dokončala, se še lovim, saj komentar pišem prvič. Naj nadaljujem. S poglabljanjem vase sem torej ugotovila, da se mi ponavlja vedno ena in ista travma. Vsi me zapuščajo. In od kod je izhajala ta travma. Ko sem bila stara leto in pol, sta se mama in oče ločila in oče je odšel (čeprav sva ohranila stike, je odšel). Kot otrok sem nato mislila, da če bom "dovolj pridna" se bo vrnil, a se ni. Zato sem te občutke prizadetosti potlačila, nisem pa z njimi razčistila. In tako se mi je skozi življenje ponavljala ena in ista stvar. Vsi, ki sem jih imela rada, so me tako ali drugače zapuščali. Dokler tega nisem dojela, si priznala, da je bolelo, čeprav vem, da starša tega nista storila namerno saj sta me imela oba zelo rada, potolažila svojega notranjega otroka, ki je bil takrat zelo prizadet, bila nežna sama s sabo za razliko od prej, ko sem se delala močno in tako se je postopoma začela moja pot okrevanja. Moje življenjsko vodilo je postalo: prepoznavaj svoje napake in jih popravljaj, sicer te bodo le-te (lahko počasi in postopoma, a zagotovo) ugonobile.
Marisa
  komentiral 5 mesec nazaj
Res je. Edini, ki vam lahko pomaga, ste vi sami. Govorim iz lastnih izkušenj. Dokler nisem razčistila in odpravila napak (tudi tistih, ki jih nisem naredila sama, ampak moji predniki), so se mi dogajale same hude stvari, o čemer sem napisala tudi knjigo (Zaisano v duši je moji). S poglabljanjem vase sem ugotovilaIn vedno se je ponavljala ista travma.
Marisa
  komentiral 5 mesec nazaj
Res je. Edini, ki vam lahko pomaga, ste vi sami. Govorim iz lastnih izkušenj. Dokler nisem razčistila in odpravila napak (tudi tistih, ki jih nisem naredila sama, ampak moji predniki), so se mi dogajale same hude stvari, o čemer sem napisala tudi knjigo (Zaisano v duši je moji). S poglabljanjem vase sem ugotovilaIn vedno se je ponavljala ista travma.
Marisa
  komentiral 5 mesec nazaj
Res je. Edini, ki vam lahko pomaga, ste vi sami. Govorim iz lastnih izkušenj. Dokler nisem razčistila in odpravila napak (tudi tistih, ki jih nisem naredila sama, ampak moji predniki), so se mi dogajale same hude stvari, o čemer sem napisala tudi knjigo (Zaisano v duši je moji). S poglabljanjem vase sem ugotovilaIn vedno se je ponavljala ista travma.
  komentiral 1 leto nazaj
Hvala, lepo inspiracija.
Vesna
Nalagam...