Ana Trebežnik

Iluzija ega in izvorna resnica duše

6. avgust 2017    2027 ogledov

Dolgo sem živela v prepričanju, da poznam vse trike svojega ega in da ga imam vsaj do določene mere pod nadzorom, in šele zdaj mi postaja jasno, da sem predolgo živela v iluziji. Včasih je moj ego stopil na oder tako nastopaško in drzno, da ga je bilo kar težko spregledati, medtem ko se je na trenutke prav po lisičje prikradel v situacije, v katerih sem se počutila popolnoma suvereno in prepričano, da me vodi sveta resnica.

Sveta resnica je velikokrat le zakrinkan ego

Vendar je tudi ta sveta resnica, ki jo tako brezkompromisno branimo pred preostalim svetom, pogosto zgolj zakrinkan ego. Resnica namreč ne potrebuje obrambe in neštetih argumentov, temveč preprosto je.

Stoji na trdnih temeljih, ki jih ni mogoče zamajati v besednem dvoboju. Kot izurjen prevarant v službi nezaceljenih čustvenih ran in potlačenih nezavednih vsebin ego uporablja najrazličnejše maske in preobleke, s katerimi nas na škodo osebnega in dušnega razvoja rad drži v varnem zavetju naše specifične 'cone udobja'.

Kraljestvo ega izhaja iz strahu

'Kraljestvo ega' je osnovano na neprebujenem stanju zavesti, ki uporablja pojma dualnost in ločenost, najpogosteje pa se kaže prav v nezdravi tekmovalnosti (ki je posledica občutkov ogroženosti ter strahu pred pomanjkanjem ali celo izničenjem) ter iz tega izhajajoči nenehni dinamiki boja.

Njegova korenina je strah najrazličnejših oblik in odtenkov, ki mu na ta ali oni način vztrajno dovaja energijo za samoohranitev.

Nasprotje ega: brezpogojno sprejemanje

Duša je v svojem jedru svobodna, medtem ko se ego vztrajno pripenja na najrazličnejše identitete.

Prav nasprotno je gonilo in hrana duše energija ljubezni, njen jezik pa predaja, ki ustvarja dinamiko brezpogojnega sprejemanja in darovanja. Duša je v svojem jedru svobodna, medtem ko se ego vztrajno pripenja na najrazličnejše identitete.

V današnji družbi se ta potreba ega zelo jasno kaže v poistovetenju s predmeti (statusnimi simboli ali pa tistimi, na katere smo osebno čustveno zelo navezani), v katere umesti samega sebe ter iz tega črpa lastno vrednost, obenem pa tudi skozi identifikacijo s številnimi družbenimi vlogami (oče, mati, hčerka, mož, poklicna identiteta itd.), ki jih v tolikšni meri posvojimo, se v njih vse življenje urimo ter vlagamo vanje ogromne količine energije, da pozabljamo na svoje resnično notranje bistvo.

Pogosto se v tolikšni meri identificiramo s svojimi prepričanji, spomini, čustvenimi stanji, idejnimi konstrukti in neprekinjenim tokom prisilnega mišljenja, da popolnoma izgubimo sposobnost prepuščati se življenju v njegovi spontani in vselej spreminjajoči se obliki.

Te vloge so same po sebi zgolj pripomočki uma, ki nam le navidezno lajšajo bivanje v širšem družbenem okolju, v resnici pa nam ga otežujejo, saj nam jemljejo fleksibilnost kot podlago za ustvarjalno in svobodno izražanje našega dušnega jedra. Pogosto se v tolikšni meri poistovetimo s svojimi prepričanji, spomini, čustvenimi stanji, idejnimi konstrukti ter neprekinjenim tokom prisilnega mišljenja, da popolnoma izgubimo sposobnost prepuščati se življenju v njegovi spontani in vselej spreminjajoči se obliki.

Prepustiti se toku z veliko mero zaupanja

Vendar pa se je proti egu skorajda nemogoče boriti, saj ga tako zgolj krepimo – s pozornostjo mu namreč nič hudega sluteč le dajemo potrebno energijo, obenem pa se zdi, kot da je vedno korak pred nami. Dovolj je, da se ga zavedamo in ga ne jemljemo pretirano resno, da ga znamo potrepljati kot nagajivega otroka, pri čemer moramo izhajati z ravni naše višje zavesti, ki dobro pozna njegove motive in mehanizme delovanja.

Ne gre za to, da bi se morali odpovedati stvarem kot takim, saj same po sebi niso slabe, gre zgolj za to, da prepoznamo istovetenje kot temeljno strukturo ega in spremenimo svoj odnos ter se osvobodimo navezanosti nanje – s tem, da v njih ne iščemo več samih sebe. Ker ga žene strah, ego neizmerno hlepi po občutkih varnosti in trdnosti, ki mu jih daje navidezen nadzor nad situacijo oziroma ljudmi –tako krepi občutek lastne moči, ki se ji nikakor ne želi odpovedati. Ego ob vsem tem pozablja, da je resnična moč v domeni duše in odprtega, iskrenega srca ter da je edina resnična svoboda v spoznanju ter sprejemanju Resnice.

Ne gre za to, da bi se morali odpovedati stvarem kot takim, saj same po sebi niso slabe, gre zgolj za to, da prepoznamo istovetenje kot temeljno strukturo ega in spremenimo svoj odnos ter se osvobodimo navezanosti nanje – s tem, da v njih ne iščemo več samih sebe.

Ego se krepi na številne načine ...

Skozi pritoževanje in neodobravanje, odzivanje npr. z jezo ali zamero (stalno premlevanje določenega scenarija v svoji glavi), vzorca »jaz imam prav, drugi se motijo« (občutki večvrednosti so pri tem zgolj druga plat še globljega prepričanja o lastni manjvrednosti – to potem nenehno kompenziramo s tem, da dokazujemo, da imamo prav), zagovarjanje utvare (v tem primeru se globoko v sebi zavedamo, da se motimo, vendar si tega nikakor nočemo priznati, saj bi to od nas zahtevalo korenito prevrednotenje vrednot, na katerih je zgrajena naša identiteta) ter še posebej izrazito prek vloge žrtve, s katero skuša ego pridobivati moč s pritegovanjem pozornosti (pritoževanje, užaljenost, ogorčenost), ki mu jo okolica običajno daje v obliki sočutja in podpore.

Da bi lahko ohranjal svojo pozicijo, ego skrbno varuje naše notranje bolečinsko jedro (kakršnakoli nezaceljena čustva/prepričanja, s katerimi se nočemo ali ne zmoremo soočiti), saj mu to daje identiteto ter ga s tem dodatno krepi, kar pa posledično preprečuje razrešitev problema oziroma samozdravljenje. Ujeti v globoko prepričanje, da taki, kot smo, nismo dovolj dobri (kar je več kot odlična podlaga za potrošniško naravnano družbo), ter obenem sužnji potrebe po nenehnem opredeljevanju, se vse bolj oddaljujemo od svojega resničnega bistva, ki je v svoji čisti obliki neomejeno.

Tako se zelo hitro ujamemo v mrežo pričakovanj in pritiskov, bodisi zunanjih bodisi notranjih, ter globoko v sebi razvijamo številne frustracije, notranje napetosti in konflikte. Znajdemo se v začaranem krogu, iz katerega je težko izstopiti, dokler se nismo pripravljeni odreči vsem identifikacijam in etiketam zavoljo tega, da si dovolimo preprosto ZAČUTITI svojo resnično bit v slehernem trenutku.

Ego obožuje čustveno nabite in dramatične zgodbe

Ego obožuje čustveno nabite in dramatične zgodbe, iz katerih – dokler ima v kompulzivnem umu svojega služabnika – s pomočjo energije čustev vztrajno tke gosto tkanino naše subjektivne realnosti, ki pa pogosto nima nikakršne povezave z resnico kot tako, temveč je njen namen zgolj reproduciranje starih vzorcev in načinov delovanja.

Njegovo mojstrstvo se kaže v tem, da neko situacijo ali položaj, ki je sam po sebi povsem nevtralen, obarva v skladu s svojimi najglobljimi prepričanji in pričakovanji – seveda na način, ki ga najmanj ogroža.

Šele ko izstopimo iz omejenih okvirjev, ki nam jih postavlja naš lastni ego, se lahko odpremo vsem blagoslovom Življenja in pustimo svoji Duši, da nas vodi k novim, dragocenim spoznanjem in izkušnjam.

Neodzivanje na ego drugih je tako najboljši način za preseganje našega lastnega ega ter za osvobajanje od njegove vladavine na kolektivni ravni človeštva. To nam običajno uspeva, ko smo sposobni do dogodkov oziroma vpletenih oseb ohranjati določeno mero distance, saj s tem dogajanja ne jemljemo več osebno. Z zavedanjem, da imamo opravka z egom, in ne z resnično bitjo določene osebe, se lažje odzivamo s čustveno nevtralne pozicije ter brez kakršnegakoli energijskega naboja, ki je sicer značilno za avtomatične reakcije, do katerih pride v afektu. Tako potegnemo jasno ločnico med nekim dejstvom in našim čustvenim odzivom nanj, s čimer se naučimo življenje v večji meri sprejemati točno takšno, kot je, ne da bi ga skušali stalno nadzorovati in obvladovati.

Šele ko izstopimo iz omejenih okvirjev, ki nam jih postavlja naš lastni ego, se namreč lahko odpremo vsem blagoslovom Življenja in pustimo svoji Duši, da nas vodi k novim, dragocenim spoznanjem in izkušnjam. Iz dneva v dan spoznavam, da je to odločitev treba sprejemati za vsak dan posebej in da je pot Duše tlakovana z zavezanostjo Resnici in Pogumu, ki sta potrebna za to, da se vedno znova soočamo z vsemi vidiki nas samih – tudi takimi, ki bi jih najraje prezrli.

Kako se pa tebi zdi? 1
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Fikret
  komentiral 2 leto nazaj
Lepo opisana premetenost neločljivega ega in naše neznanje ali nemoč znati sprejeti tega kar je
Nalagam...