Anita Gomezel

Imeti rad sebe ... kako pa?

26. oktober 2016    4388 ogledov

Velikokrat sem slišala in slišim stavke: »Samo sebe moraš imeti rad, pa bo vse okej«, »Premalo se imaš rad/-a« itd., vendar mi taki stavki nikoli niso prav zares nič povedali. V preteklosti je bil to zame samo kup abstraktnih besed, s katerimi nisem vedela, kaj narediti, saj imeti rad sebe zajema tudi strategije, ki jih nisem poznala, in globlje zavedanje sebe, ki mi je bilo takrat žal tuje. Če bi vedela, kako imeti rada sebe, in ne bi imela negativnih vzorcev, bi to že počela, a ne? .

Skozi večletni osebni proces rasti ljubezni do sebe tako zdaj delim, kaj zame to pomeni in kako se jo da živeti, zato vas vabim na svoj seminar Zaživi sebe! Je seminar iskanja in poglobitve stika s sabo ter učenja komunikacije in izražanja na pristen način. Več o njem si preberite tukaj. » 

Ljubezen do sebe je gotovo zelo širok pojem in seveda ima v njem lahko vsak svoje izkušnje in poglede.

Pomemben element ljubezni do sebe je lastna vrednost – dati vrednost svojim občutkom, željam, potrebam telesa

Da bi si lahko dali vrednost, pa je prvi korak poznavanje sebe, ta pa se lahko zgodi samo, ko si vzamemo čas zase. Vrednost dam sebi, ko na seznam vseh opravil uvrstim tudi sebe, pa ne na zadnje mesto, ampak na pomembno mesto.

Ko se odločim, da vsak dan naredim nekaj, ob čemer zapoje moje srce (pa četudi je to branje knjig, sprehod, ples, peka piškotov ali karkoli drugega).

Ko se umirim do te mere, da lahko začutim, kaj si sploh želim v danem trenutku in ali je to, kar počnem, v skladu z mojo notranjostjo tisti hip ali že dolgo hodim proti sebi. Hoja proti sebi vedno rojeva notranjo frustracijo (četudi je morda ne zaznamo takoj, se ta nabira in poči kdaj drugič), medtem ko slediti sebi povečuje notranjo radost.

»Kaj si pravzares želim zdaj? Je to, kar trenutno počnem, res v skladu z menoj? Kaj bi me zdaj res notranje napolnilo?« so vprašanja, s katerimi lahko začnete uriti notranjo pozornost. Lastna vrednost zatem zahteva nekoliko poguma, da potem tistemu, kar začutim, dam veljavo in to negujem ter prevedem v prakso, vendar smo mi edini, ki lahko to naredimo. Morda je to dovolj dobra motivacija. In brez skrbi – slediti temu, kar si želimo, ne pomeni, da bomo dan za dnem ležali na kavču ali pa prespali tedne ... Prej ali slej se ta potreba izpolni in zaživi v nas nekaj drugega, kar si želi uresničitev (če ste najprej pomislili na to, to morda samo kaže, da ste že resnično preutrujeni).

Ljubezen do sebe sama zaznavam tudi skozi sprejemanje sebe

Ko sočutno objamem, karkoli v meni zaživi, in se zavedam, da mi ni treba biti nič več kot to, kar že sem. Ko lahko sprejmem, česar še ne znam, ko opuščam ideje o tem, kaj bi morala biti, in sem namesto tega raje pozorna na to, kaj so moje zmožnosti.

Katerikoli del mene, pa naj bo to ego, neprijetna čustva, nezadovoljstvo ali karkoli že, je samo odraz moje takratne notranje dinamike in mi samo sporoča, da ne delujem v skladu s seboj. Takoj ko se začnem proti temu boriti, pa padem v igro samoobsojanja, ki navadno rojeva le še več frustracije.

Naučeni smo, kakšni bi morali biti, naučeni, kakšni da smo ali nismo. Vse to so samo ideje uma, vzorci, ki pogosto ne povedo nič o tem, kaj pravzares smo – kot Zavest, kot duša.

Sočutje do sebe je sprejemanje sebe v vsej nepopolnosti, iz vse ljubezni.

Če si ga želite več v svojem življenju, se preprosto objemite v trenutkih, ko bi se drugače tepli, in si recite: »Nisem popoln/-a, in vendar sem okej«. Ko s sočutjem objamem svoj pogosto 'negativni' um, se ta transformira in umiri, saj večinoma potrebuje točno to – ljubezen. Že od malih nog.

Samospoštovanje kot skupek lastne vrednosti in sprejemanja sebe

Samospoštovanje je naslednja kvaliteta, ki je zame nujno potrebna za ljubezen do sebe. Spoštovanje do sebe razumem kot skupek zgornjih dveh, torej prepoznavanja in dajanja vrednosti sebi kot tudi sprejemanja, obenem pa še jasnega izražanja svojih meja in integritete.

Človek, ki ima samospoštovanje, stoji za svojo resnico, ki jo v dani situaciji začuti/doživlja.

Nihče nam ne more reči, kaj je prav zares resnica – sploh pa ne, kaj je resnično za nas, saj tega ne more vedeti. Vsak izmed nas dojema svet skozi svoje zaznavanje, zato lahko druge samo poskušamo razumeti, ne moremo pa točno vedeti, kako se počutijo, kot drugi ne morejo tega vedeti za nas.

Če se tako ne izražamo (smo tiho, ne povemo, kaj čutimo ali mislimo, ne povemo, da nam nekaj ni v redu), ne spoštujemo svoje realnosti, ki pa je že v osnovi popolnoma enakovredna realnosti vsakega drugega. Samospoštovanje zajema moč, moč, ki pride iz sprejemanja sebe. Ko čutim, kdo sem, ko vem, kaj mi ni okej, ko sprejmem, da nisem popolna, lahko stojim za tem, kar se v meni porodi, in postavim jasne meje za vse tisto, kar temu nasprotuje.

Resnica je vedno relativna in iz prakse opažam, da za 'resnico' pogosto obvelja tisto, kar nekdo izrazi iz notranje moči, in popolnoma nič drugega. Dokler nismo v stanju Bude, je vse relativno in gre samo za to, kdo svojo resnico uveljavlja in kdo ne. In zakaj je ne bi vi? Nihče vam ne more oporekati v tem, kaj čutite ali kaj si želite.

Kaj pa iskrenost iz ljubezni do sebe?

Četudi našteta kot zadnja, je morda še najpomebnejša iskrenost do sebe kot element ljubezni do sebe. Iskrenost iz ljubezni do sebe zame pomeni predvsem, da se v življenju kdaj ustavim in vprašam: »Ali mi je res v redu, da živim tako, kot živim?«

Četudi verjamemo v reinkarnacijo in se bomo še rojevali, zakaj bi živeli vsa življenja enako? Zakaj ne iti naprej in spremeniti področja svojega življenja tako, da bomo izpolnjeno živeli že v tem?

Kajti samo od sebe se to ne bo spremenilo – zahtevalo bo našo angažiranost, pogum in vztrajnost. Začne pa se seveda z iskrenostjo in prevzemanjem odgovornosti zase. Ne glede na to, kaj se nam že dogaja v življenju, kakšni so naši partnerji, otroci, šef, starši itd., na drugi strani odnosa smo vedno mi in odgovornost za naše življenje ne more biti njihova, temveč naša (in obratno – tudi oni so odgovorni za svoja življenja, ne glede na to, ali se tega zavedajo ali ne, in ne vi).

Če ne vidim jasno, kje sem in kaj mi ni okej, ne morem niti začeti poti ljubezni do sebe, in iz lastne prakse vidim, da je tudi iskrenost do sebe proces. Več ko zmorem spremeniti ali sprejeti, več si lahko priznam.

Nikamor se nam ne mudi in ničesar nismo zamudili, sploh ne v primerjavi z vsemi življenji, ki nas še čakajo. ;) Besedna zveza prevzemanje odgovornosti običajno vzbuja strah, tudi odpor, vendar v resnici osvobaja. Lahko jo urite tako, da v realne situacije v življenju vnašate zavedanje: »To so moji občutki, moje dojemanje, ki so odraz mojih notranjih potreb. Kaj lahko naredim, da ne bom več reagirala enako? Kako deaktivirati gumbe, da ne bom skakala v zrak ob tem, ko bo kdo pritisnil nanje, in krivila drugih?«

Tukaj vam lahko pomagam, zato vas vabim na svoj seminar Zaživi sebe! Je seminar iskanja in poglobitve stika s sabo ter učenja komunikacije in izražanja na pristen način. Več o njem si preberite tukaj. » 

S tem, ko krivimo druge, jim v resnici dajemo lastno moč – moč, ki bi jo potrebovali za to, da bi zacelili rane, na katere pritiska njihovo vedenje, in spremenili ter okrepili sebe.

Ljubezen do sebe je torej jasno si priznati, kaj me ne izpolnjuje, in vložiti energijo v spreminjanje tega, se v tem procesu sprejemati in objemati, se zaščititi s postavljanjem mej in tako graditi samospoštovanje ter si vzeti čas za svoj notranji tempelj ter ga z radovednostjo spoznavati in negovati, kot bi negovali edinstven in nežen cvet lotusa. Z vso skrbjo in potrpežljivostjo.

Ljubezni do sebe se zato lahko 'naučimo' v kateremkoli obdobju življenja in res velja, da imamo šele potem lahko zares radi tudi druge.

Zato ko vam naslednjič kdo reče, da se imejte radi, vprašajte: »Kako pa ti to živiš?« S tem boste morda dobili šele kaj zares uporabnega.

Še enkrat, srčno vabljeni na seminar Zaživi Sebe! <3

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...