Andrej Pešec

Vsak v srcu nosi večnega dobronamernika, intuicijo – šesti čut

27. februar 2018    555 ogledov

Vsak v srcu nosi večnega dobronamernika, intuicijo – šesti čut, ki nas zvesto vodi in usmerja, le redki pa ta izjemni naravni mehanizem uporabijo najbolje, kar je mogoče.

Številni geniji so iskreno povedali, da so jim bile genialne zamisli podane v obliki nenavadnega navdiha oz. glasu v srcu. O tem so pisali tako Michelangelo, Da Vinci, Tesla, Paul McCartney in drugi. Zakaj? Vsi so si prizadevali za obče dobro, za neki višji cilj, tako so bili deležni osebnega navdiha, inspiracije.  

Včasih je težko razlikovati, kaj nam pravi ego in kaj intuicija ... Ego vedno gleda na svojo korist, na hitre pridobitve in užitke, intuicija pa vedno v prvi plan postavi druge, svet. Njen glas je pogosto nenavaden in za marsikoga moteč, saj ga usmerja k spremembi navad in oplemenitenju načina življenja. Inteligentno delovanje za druge je tudi sicer to, kar je prav zares naše glavno zanimanje in namen.

Več ko mislimo na dobrobit drugih, bolj intenziven in jasen je šesti čut, več pa ko mislimo na lastno dobrobit, bolj smo pod okriljem svojega ega.

Da bi jo lahko zares jasno slišali in razumeli ta notranji kompas, je treba redno posodabljati svoje delovanje in tudi pri sebi razvijati božanske kvalitete in modrost, saj utegnemo sicer narobe razumeti glas intuicije ter ga celo izrabljati za lastne interese. Poštenje, spoštovanje, proučevanje modrosti življenja, stik z izjemnimi ljudmi, meditacija, molitev in iskrena želja ter velikodušnost so še nekatere metode, ki močno izostrijo naš šesti čut. Ko sam nisem prepričan, kaj mi pravi intuicija in kaj um, se po nasvet obrnem na ljudi, ki jim izjemno zaupam.

Stari rek pravi: »Če je um tvoj učitelj, je tvoj učitelj neumnež.«

Med potovanji po svetu redno izkoristim možnost pobiranja sopotnikov prek različnih spletnih strani, ki to omogočajo. Rado se zgodi, da kdo od njih zamudi, na kar mi na um navadno pride: »Ja, kaj si pa misli? Avtobus tudi ne čaka!« in odpeljem. Zamujanje je navadno resnično znak nespoštovanja, a čeprav je intuicija neredko tiho, a jasno pogosto govorila: »Počakaj. Saj ne veš, zakaj zamuja. Morda pa je bilo kaj nujnega. Počakaj.«, sta bila um in ego kar nekajkrat močnejša, tako sopotnikov nisem počakal, kar mi ni dalo miru še lep čas vožnje, celo dneva. V nekaj primerih, ko pa umu in egu nisem dopustil, da me ponosno zavedeta, sem bil kasneje navdušen nad krasno izmenjavo, ki sem je bil deležen v pogovoru s sopotniki.

Glas intuicije okrepimo z inteligentnim dajanjem in s plemenitim, čistim življenjem v ravnovesju, saj pride do izraza samo v primeru mirnega uma in zadovoljstva. S tem darom so še posebej obdarjene ženske, ki pa ga danes zaradi nenaravnega načina življenja pogosto več ne čutijo in slišijo.

Ko sem začel proučevati dinamiko v odnosih med ženskami in moškimi, sem bil zelo presenečen, celo šokiran nad dejstvom, da je dekle, s katerim sem tedaj živel, moje potrebe in želje zaznalo, še preden sem se jih zavedal sam. Že nekaj trenutkov za tem, ko sem le pomislil, da bi bilo fino pojesti nekaj sladkega, je skozi vrata že prineslo sadje. Drugič je skoraj takoj, ko sem pomislil, da bi bilo dobro iti na kopanje, nežno vprašalo: »Andrej, a si za to, da bi se šla en dan skopat v toplice?« Ko se je to 'branje misli' še nekajkrat ponovilo, nisem več zdržal in sem jo vprašal: »Povej mi nekaj, prosim; kako to, da še pred menoj ugotoviš, kaj želim in potrebujem? Saj nisem ničesar nakazal niti izgovoril …«.  Dekle je s telesno kretnjo nakazalo, češ: »Ti moraš o tem brati in vse natančno proučevati, jaz pa to obvladam, no, te lastnosti pridejo do izraza le, ko čutim, da me nekdo zares ljubi in skrbi zame ter mi omogoča vse, kar potrebujem.«

Vem tudi za primer, kjer je možu med jutranjo meditacijo (ki je odlično pomagalo za ostro intuicijo) glas intuicije nenavadno jasno in glasno govoril: »Žena danes ne sme z avtom v službo. Naj gre na vlak.« Misel se je stalno vračala, nakar je za to povedal ženi, ki pa ji to, da bi šla na vlak, kar prinese nekaj daljšo pot, ni bilo všeč, zato je kljub prošnjam in opozorilom ignorirala moževe besede. Le nekaj minut zatem, ko je odšla od doma, je zazvonil mobitel in mož je takoj vedel, za kaj gre. Doživela je nesrečo, a jo je k sreči kljub hudim poškodbam tudi preživela.  

Bolj ko se damo na razpolago življenju, bolj nas bo to od znotraj in od zunaj vodilo tako, kot je za nas najbolje. Manj ko se trmasto upiramo, bolje za nas. Nenavadno, a resnično. Kim Basinger je izjavila: »Čutim, da v meni živita dve osebi – jaz in moja intuicija. Če delujem nasproti njej, me vsakič znova privije, če pa ji sledim, nenavadno lepo sodelujeva.« Osnovo za njene besede lahko najdemo v spisih starodavne modrosti, ki natančno opiše, kdo oz. kaj je intuicija ter kako deluje.

Nikola Tesla je zapisal: »Možgani so zgolj sprejemnik, vesolje pa je hrbtenica, prek katere prejmemo znanje, moč in inspiracijo.«

Gotovo ste že doživeli trenutek, ko se nikakor, niti pod razno, niste mogli spomniti imena dragega prijatelja in sorodnika, četudi se poznate že vse življenje. Teslove besede potrjuje tudi Bhagavad gita (15.15.), ki uči, da znanje, spomin in pozaba prihajajo od našega izvora, od boga, ki nas od znotraj vodi v obliki intuicije. Vede učijo, da sta v predelu srca vsakega izmed nas dva fenomena; eno smo mi, osebnost, duša, atma, poleg nas pa je tu tudi intuicija – stare zahodne kulture ji pravijo vest, vzhodne pa nadduša, paramatma v sanskrtu, ki opazuje vse, kar počnemo, ter vse, k čemur stremimo. Paramatma nas tako spretno vodi v smeri naše idealne linije za osebnostno in duhovno rast, življenje, misli in navih pa nam aranžira skladno z našimi željami, zaslugami in motivi. Modrost odnos med dušo in intuicijo (naddušo) opiše kot primer dveh ptic, ki sedita na enem drevesu: ena išče in zoblje plodove, druga pa jo le opazuje in ji stoji ob strani.

Albert Einstein je to opisal takole: »Intuitivni um je božansko darilo, racionalni um pa je njegov zvesti sluga.«

Koga poslušati, ko en pravi eno, drugi pa drugo? Intuicijo. Intuicijo. Glavo imamo vsekakor za to, da jo uporabljamo, a nikdar za ceno sledenja glasu našega srca, intuicije.

Ali ni prijeten občutek vedeti in čutiti, da nekdo skrbi za vas, ko tega ne počnete niti sami? Občutek, ko nekdo verjame v vas, ko niti sami več ne verjamete vase? Ta nekdo prebiva tudi v našem srcu, poleg nas, ima pa nas še raje, kot imamo sami sebe.

Zaupajmo ji/mu in spoznajmo, kdo je, kaj ima za povedati ter kaj želi od nas, če pa jo želimo jasno slišati in razumeti, moramo mi služiti njej, in ne ona nam.

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...