Mojca Debelak

Izziv: stopiti v neznano

17. februar 2017    1437 ogledov

Razmišljam o tem, kako hitro se zgodi, da človek postane tog v lagodju ugodja in udobja. In vendar v duši ni zadovoljstva. Del tebe hoče naprej. Noče stati na mestu. Del tebe hoče v neznano, kjer se naplavljajo strahovi sami od sebe, nekaj te kliče tja, kjer se ti zdi vse nelogično, kjer se zdi, da zemeljska pravila odpovedo. Duša hoče ven, v življenje.

Večnost v meni mi pravi: kaj ni življenje raziskovanje, iskanje novih poti?

Kaj ni res, da so naši starši stremeli k temu, da si zagotovijo vse in čim več? Potem so se tega oklenili, se držali čvrsto vsega, kar so nakopičili, nas modro učili, da uberemo njihove poti.

In zdaj so, kjer so … smo, kjer smo. V strahovih do grla. Bojimo se izgubiti. Pa čeprav gre za izgubo kletke, ki je pozlačena in hladna.

Morda je na nas mladih izziv, da se stopimo z neznanim, z negotovim, da spoznamo; tudi to, kar doživljamo sedaj, je priložnost, da odvržemo prastare vzorce prednikov in spoznamo, da je za nas poskrbljeno.

Ko si v stiku s seboj, v resničnem občutenju svoje biti, se v tebi spontano prebuja želja, da ustvarjaš. Da nekaj daš, pustiš morda za seboj. Kar tako, iz gole potrebe.

Kaj ni fantastičen občutek nenavezanosti, če ga le zmoreš prebuditi v sebi, in zavedanje, da vedno lahko odideš?

Ne, ker bežiš – greš, ker si želiš, da tečeš kot reka

Da si pretočen. Znotraj nenehnega gibanja naprej ustvarjaš. Vedno kaj novega, kaj zanimivega, kaj, kar lahko reši svet. Zakaj pa ne?

Morda je pravilo reši najprej samega sebe, šele nato svet, zastarelo. Morda je čas, da ne rešuješ več sebe, se ne osredotočaš na to, da se moraš rešiti, in da izstopiš iz teh dolgočasnih frekvenc monotonih prepričanj.

Le sprejmeš to življenje in se skrajno potrudiš, da se znotraj njega igraš. Svojo igro. Ko doprinašaš svetu, doprinašaš sočasno sebi, mar ne? In iz igre, igrivosti nastajajo skrivne reči.

Morda je čas, da se človek neha ukvarjati samo sam s seboj, čeravno je to ključni del evolucije in rasti. Toda premislimo, kje je meja. Meja, ko se zalotiš, da v neskončnost analiziraš sebe, se znova in znova morda vračaš v otroštvo, si ližeš rane, se jeziš na druge. Eno samo ukvarjanje s seboj, ki pa je lahko precej bolj plodno, če spoznanja takoj prenašaš naprej v delovanje, v realnost, ki jo zgradiš skozi zavedanje. Čez izkustvo ga pač ni. Tako ali tako pa smo premajhni, da bi razumeli ustroj, namen. Celoto. Ali pač?

Morda obstaja kje junak, ki dojema inteligenco igre, v kateri smo

Sama bi dejala, da je ta junak v vsakem izmed nas, le zavemo se ga ne. Za konec današnjega razmišljanja se moram še vprašati, pa tudi Vas, drage bralce:

»Kaj ne bi bil svet bolj barvit, če jaz ali ti ne bi bila navezana na rezultate dela, ne na hladno opeko ali streho nad glavo?«

Potemtakem morda ne bi bilo v nas toliko krivde in slabe vesti, ker ne pomijemo posode ali če ne naredimo tisoč malih opravil in se ženemo na vso silo prek vseh meja, da bi nekaj dokazali, da bi se bleščali v egovi zrcalni svetlobi pomembnosti.

Morda sta potrebni le volja, inspiracija, da si del mozaika neba, kjer izgubljaš, dobivaš, pač izkušaš. In čeprav je lepo imeti hišo, čevlje ali psa, nič ni večnega.

Morda le tisto, kar ostaja v nas skozi čas; potencial s ščepcem volje, vere in zaupanja. Morda se tu skriva nadnaravna sposobnost preživetja človeštva? A le kdo bi vedel, če tega ne preizkusimo?

Komentarji (1)

  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (velja le za tvoj prvi komentar)!
DonJuanMatus
  komentiral 1 leto nazaj
Absolutno točno.Alea acta est,torej kar pogumno v neznano!Pa brez strahu,saj smo v resnici nesmrtni vsi,ki smo se zbudili,saj se zavedamo prisotnosti iluzije,ampak kljub temu se z Ljubeznijo vojskujemo s svojimi "demoni".Pa srečno!

Facebook komentarji

Nalagam...